Na razstavi Slovensko Sveto pismo so na ogled slovenski prevodi Svetega pisma od Trubarja do ekumenskih izdaj, od prevodov Svetega pisma v celoti do posameznih rokopisnih tekstov. Gre torej za ustvarjalnost, ki zajema obdobje zadnjih petih stoletij in je imela pomemben vpliv na nadaljnji razvoj slovenskega jezika.

Razstava, ki jo je postavil Mihael Glavan, je razdeljena v posamezne sklope, namenjene začetkom prevajanja Svetega pisma v 16. stoletju, ko sta za prve prevode poskrbela Trubar in Dalmatin, prvim katoliškim prevodom v 17. in 18. stoletja, ki so jih podpisali Čandik, Japelj, Kumerdej. Posebni sklopi zajemajo Sveto pismo v 19. stoletju, torej stoletju, ki ga zaznamujejo imena Jakob Zupan, Stritar in svetopisemska družba, moderne prevode po prvi svetovni vojni, pet stoletij prevajanja pa sklene nova ekumenska izdaja Jožeta Krašovca, Gorazda Kocijančiča in drugih.

Od marginalnih zapisov do celotnega prevoda
Kot prvi prevajalec celotnega Svetega pisma se je v slovensko zgodovino zapisal Jurij Dalmatin, ki se je pri svojem delu oprl na Luthtrov prevod, Nova zaveza pa je bila priredba Trubarjeve. Dalmatinovi Bibliji se je uspelo izognit protireformacijski grmadi, zato lahko še danes občudujemo 300 lesorezov, ki spremljajo besedilo. Najstarejši ohranjeni rokopis na razstavi je nastal leta 1573, ko se je škof Radlič v podobi kratkih marginalnih zapisov lotil prevoda Matejevega evangelija.

Za katolike je Sveto pismo v drugi polovici 18. stoletja prevedel Jurij Japelj. Na ogled so tudi prevajalsko delo Josipa Stritarja in psalmi, ki jih je prevedel Simon Gregorčič. Razstava popelje vse do današnjega dneva, ko se po desetletju od izida pripravlja že revidirana verzija Slovenskega standardnega prevoda.