"Zijal sem v Alison Mosshart, se spraševal, zakaj niso delali takih, ko sem bil še jaz najstnik, pa pritegoval zraven ob kakšnih refrenih: Let's find where no one can see us / And find the difference between us." Andrej E. Skubic svoj ne več čisto novi, pač pa že z dvema najvišjima priznanjema - nagrado Prešernovega sklada in od nedavnega tudi s kresnikom - ovenčani roman, Koliko si moja?, začne udarno. S fiktivnim koncertom The Dead Weather v ljubljanskem kinu Šiška. Kar sledi, je, sicer s popkulturnimi referencami prepredena, a intimna zgodba, ki bralca potegne vase vsaj tako kot kakega avdiofila kitarska izvajanja Jacka Whita.

Roman, ki se s svojo ne preveč zapleteno strukturo vrača k Skubičevim romanesknim začetkom, sprva predvsem nasmeje z neskončno duhovitimi, a jedkimi samoreflektivnimi opazkami našega protagonista. Toda nasmeh kmalu postane bolj grenak: prek nekaterih Tomovih ne najbolj simpatičnih značajskih lastnosti pripoved človeka prisili k razmisleku o tem, koliko stvari, ki bi nam lahko v vsakem hipu spolzele med prsti, dejansko jemljemo za samoumevne. Roman, ki si je v močni konkurenci letošnjih nominirancev za kresnika zmago gotovo zaslužil, in skoraj obvezno poletno branje.

Več o samem romanu, Skubičevih vrtičkarskih izkušnjah in nujnosti izuma Googlovega prevajalnika za ženske pa v nadaljevanju.

V tednih pred podelitvijo kresnika se je v javnosti začela debata o "berljivosti" nominiranih romanov oz. o tem, ali to je in sme biti merilo pri izbiri najboljšega romana preteklega leta. Se vam zdi tovrstno problematiziranje na mestu? Čemu pripisujete to, da je Koliko si moja? verjetno - z morebitno izjemo prvenca - vaš najbolj v javnosti opažen roman? Morda ravno tej zmuzljivi "berljivosti"?

Meni se je zdela ta polemika malo pretirana. Mogoče bi bila na mestu, če bi izbira nominirancev in nagrajencev pod to komisijo zadnja leta kazala, da gre trend k banalizaciji pisanja, pa mislim, da to ni res. Mene je Hladnikova opredelitev "berljivosti" prepričala, zraven pa tudi mislim, da je bilo njegova zajedljivost ob tem brez potrebe. Glede svojega romana pa – ne vem, kaj bi rekel. Človek se zmeraj trudi napisati knjigo tako, da bo dobra, da bo konsistentna s tem, kar si našel, kar si hotel povedati, in da to stoji. In seveda tudi, da bo to potegnilo še koga na tak način, kot je tebe. Mogoče pa so v tem romanu junaki bolj kleno slovenski kot v prejšnjih, tudi v prvencu.

Potem ko ste leta 2000 za svoj prvenec dobili kresnika, ste pustili službo in se pisanju posvetili poklicno. Tokrat ste po zmagi poudarili, da vam bo finančna plat nagrade pomagala, da se boste lahko brez eksistenčnih skrbi posvetili nadaljnjemu delu. Kako se je vaše dojemanje pisateljskega poklica v zadnjih dvanajstih letih spremenilo? Vas varnost redne službe še kdaj mami?

Mami me prav gotovo ne, mislim, da bi bil zelo slab uslužbenec. Zanesljiv sem že, ampak mislim, da preveč asocialno gledam zraven. Razen tega zdaj uničujejo tudi univerze, tako da ni nobena moja potencialna služba več "redna". Odvisen si samo od lastne glave. Pisateljski poklic se sicer vsekakor ne splača. Če si recimo plačuješ lastne prispevke in imaš otroka, od honorarja za izdano knjigo, ki so jo sestavljal dve leti, preživiš kakšne štiri mesece. Če imaš kredit, tako kot vsi, potem dva do tri. Za vse drugo se moraš prodajati spredaj in zadaj, loviš priložnostna ustvarjalna dela. Neznansko zgovoren se mi zdi projekt Intelektualne kurbe, ki ravno zdaj poteka v Mariboru v okviru EPK-ja.
Zelo pa spoštujem ročno delo. Mislim, da bi bil kar v redu fizikalec. Ampak po novem smo tako ali tako razglašeni za zajedalce in naši davki niso več enako cenjeni kot davki fizikalcev. Ker mi tudi govorimo zraven.

Petra Vidali v spremni besedi k romanu piše o identifikacijskem procesu s protagonistom, v katerega bralca tako rekoč "silite": Tomo je izobražen, razgledan človek, ki ima rad Alison Mosshart in zna debatirati o referenčnih filmih. Ob vsem tem je kaj lahko spregledati, kdaj njegova stališča in racionalizacije lastnega ravnanja zdrsnejo proti patološkemu. Ste imeli ob pisanju tudi sami kdaj težave z distanco do njega? Se kdaj opredelite do tega, ali so vam protagonisti lastnih romanov simpatični ali ne?

Načeloma so mi protagonisti mojih romanov zmeraj simpatični, tudi tisti, ki so najbolj zoprni. So pač ljudje, ki si ne morejo pomagati. Vedno vanje projiciram nekaj sebe. Izmišljujejo si različna opravičila za svoja dejanja. Mogoče je edini popolnoma negativni lik, ki sem ga napisal, dvanajstletna Agata Schwarzkobler v Lahko. Ona je napisana po modelu, ki me je fasciniral ravno s svojo totalno negativnostjo, ker funkcionira kot črna luknja v družbi, čisto razvrednotenje. Drugi pa … Verjetno nam vsem kdaj malo potegne proti patološkemu, zato pa je točno te odmike vredno premisliti, prepoznavati. Zato je – ja, hotel sem identifikacijo z njim, pa tudi, da bralcu zapre sapo luknja, v katero bo vsak trenutek stopil. In bralec z njim, če mu naivno verjame.

Tematiko romana tudi sami največkrat povzamete kot razmislek o lastnini, o tem, da stvari pogosto niso tako zelo naše, kot mislimo, da si jih lahko lastimo. Smo torej ustrojeni tako, da si ljubezni brez posedovanja ne moremo predstavljati?

Ne, saj mislim, da je zaplet v romanu precej bolj banalen. Bolj gre za to, kako posedovanje sploh razumeš. Tomov problem je bil, ker je to svojo "posest" pojmoval malomarno. Hotel je imeti, imel pa je problem s tem, da bi bil sam na razpolago. In nazadnje ga ta »njegova« ženska še najbolj potegne v trenutku, ko je ogrožena … Tudi to je neke vrste prastar fetiš ali arhetip. Tisto pravo pripadanje je šele v tem, koliko za svojo stvar skrbiš, ne pa v tem, ali imaš formalno pravico, da jo pustiš crkniti.

Resnična čustva in misli Tomovega dekleta Anje ostajajo bralcu, ki jo vidi samo skozi pripovedovalčeve oči, vsaj delno skrita. Podobno nedoumljiv je tudi drugi ženski lik, Tomova mati, ki mu noče odpustiti, da jo je dal v dom za ostarele. Se vam pri pisanju ženski liki kdaj bolj "izmikajo" kot moški? Jim je morda težje zlesti pod kožo?

Kljub vsemu, kar je napisala žirija v utemeljitvi (»zelo poseben moški lik«, »skoraj feminističen roman«), sem pač vseeno moški in mi ženske niso kaj dosti jasne. Če bi obstajal Google Translate za komunikacijo med spoloma, bi bil to izjemen dosežek. Sem pa zelo zadovoljen, če mi uspe ženski lik nakazati toliko verodostojno, da lahko potem vsak obarva tiste manjkajoče dele tako, kot bi jih v resničnem življenju. Celo ženske. Ampak saj ima vsak od nas svoje muhe, itak.

Svojemu protagonistu ste - menda zaradi prijateljeve misli, da smo Slovenci narod "z nemškim razumom in balkansko dušo" - nadeli nemško zveneč priimek in bosanski izvor. Je torej v Tomu, možaku, ki pride v konflikt z vsakomer, ki mu prekriža pot, na neki način torej mogoče videti tudi tipičnega Slovenca?

No, nekaj slovenskega že je na njem. Ima težave z mejami in mamo. Ni pa mišljen kot kakšen tipičen predstavnik. Vsaj nisem se ga načrtno tako lotil. Pač en tak Tomo, po rodu s Prul.

Vas, kamor se Tomo zateče po propadu svoje zveze, je v njegovih očeh sicer vse kaj drugega kot kmečka idila, a vendarle: Ste tudi sami, tako kot skoraj vsak Ljubljančan, kdaj na tihem fantazirali o kakih bukoličnih prizorih - o obdelovanju zemlje z lastnimi rokami, o čisto svojem pridelku in podobno?
Ste se s tem romanom morda malo hoteli tudi zavestno odmakniti od etikete pripovedovalca predvsem "urbanih" zgodb?

Ni šlo toliko za zavesten odmik. Zgodbo sem pač postavil v kraje, ki so mi všeč in kjer sem si jo lahko predstavljal. In tudi – ja, rad malo pokopljem po zemlji, naberem kakšno gobo. Niti ljudi niti zgodb nisem nikoli delil na urbane in neurbane. Gre samo za to, kaj se dogaja med ljudmi. Pa nikar pozabiti na to, da mora tudi hrano, ki jo jemo, nekdo pridelati. Kadar imam malo sreče, mi v Zgornji Savinjski dolini zrastejo buče, ki so kar nekajkrat za v lonec.

Medtem ko vsi še beremo in se ukvarjamo s Koliko si moja?, ste sami, kot pravite, z mislimi že povsem pri drugi zgodbi, naslednjem romanu. Da bi kdaj izvedeli, kaj se je s Tomom in Anjo zgodilo "potem", najbrž ni možnosti? Je njuna zgodba za vas zaključena?

Zaključena … Ampak samo v smislu, da primera zaradi pomanjkanja dokaznega gradiva ne preiskujemo več. Domnevamo pa, da se nekaj dogaja. Nam pa tudi, preživeti bo treba.