Veronikina nagrada, ki so jo podelili na celjskem Starem gradu, prinese pesnici listino Mestne občine Celje in 4.000 evrov. Letošnji žiriji je predsedovala Petra Vidali, ki je v obrazložitvi nagrade zapisala, da je naslovna figura zmagovalne zbirke na videz jasna enačba. Za vsako plastjo se tako odpira ali skriva plast. Vendar enačba ni brez preostanka. Njen preostanek so namreč neskončnost, matematična, eksistencialna, metafizična.

Subtilno slikanje tesnobe sodobnega človeka
"Prideš lahko le do roba, do meje, dlje te reči ne spustijo. Vabijo te, te kličejo, a ko si dovolj blizu, da jih slišiš, spoznaš, da v neznanem jeziku molčijo," meni Vidalijeva. Med drugim je poudarila, da peta pesniška zbirka Kolmančičeve po oceni žirije subtilno izraža tesnobo sodobnega človeka.
"Morda prav vse njene plasti celo niso povsem popolne, toda žirijo je prepričala moč, s katero po svojih notranjih brezpotjih samosvoje in historično ozaveščeno hkrati išče, kar je bilo najdeno in izgubljeno spet in spet," je še zapisala Vidalijeva.
Za 18. Veronikino nagrado, ki jo podeljuje celjska občina, je žirija poleg nagrajenega dela v najožji izbor uvrstila pesniške zbirke Vesa v zgibi Anje Golob, Pričakujem pozornost Blaža Lukana, Davek na dodano vrednost Katje Perat in Ona je mesto Andraža Poliča, ki so izšle med junijem 2013 in majem 2014. Lani je Veronikino nagrado prejel pesnik Karlo Hmeljak za pesniško zbirko Krčrk, ki je izšla pri založbi LUD Literatura.
Nenehno vračanje k vprašanjem zemlje
Tone Kuntner, ki je lani praznoval 70. rojstni dan, je večino svojih pesmi posvetil zemlji ter ob njej domačiji, ljubezni, domovini. Kot pesnik se Kuntner vedno znova vrača k vprašanjem zemlje in vraščenosti z njo, zanj pa je značilna tudi subtilna ljubezenska lirika. Podpisal je več kot 20 pesniških zbirk, za svojo poezijo pa prejel več nagrad, leta 1970 nagrado Prešernovega sklada.