Da preostalih devetih romanov, ki so se uvrstili v širši izbor za letošnjo, že 20. nagrado kresnik, še niso prebrali, so bolj ali manj prostodušno priznali trije od petih finalistov, ki so se v salonu pohištva v središču Ljubljane udeležili krajšega pogovora z novinarjem Igorjem Bratožem. Vsi trije – Tadej Golob, Andrej E. Skubic in Jani Virk – obljubljajo, da bodo „domače branje“ končali čez poletje, ko se bodo druge obveznosti, pa naj bo to služba (Golob), pisanje novega romana (Skubic) ali ohranjanje nepristranskosti (Virk) umaknile času za nemoteno branje.

Vsi trije se strinjajo tudi glede tega, da v odštevanju do razglasitve zmagovalca ne čutijo pretirane tekmovalnosti in pritiska in da jih sicer veselita povečana knjižnična izposoja njihovih del ter promocija literature na splošno, ki jo ta nagrada povleče za seboj, da pa bi bili povsem zadovoljni, če bi vsa „socialna igra“, kot se je izrazil Virk, trajala kak teden manj.

Za osvežitev spomina
Žirija Delove nagrade je v končni izbor za najboljši roman leta uvrstila dela Opazovalec Evalda Flisarja, Svinjske nogice Tadeja Goloba, Zrele reči Lojzeta Kovačiča, Lahko Andreja E. Skubica in Ljubezen v zraku Janija Virka. Dobitnik kresnika bo tudi letos, kot narekuje tradicija, razglašen 23. junija, na kresni večer, na ljubljanskem Rožniku.

„Navajen sem bil na to, da sem literarno spregledan“
Čeprav letos, kot je opozoril Bratož, očitnega favorita za nagrado med kritiki ni, je morda največja neznanka v tej peterici Tadej Golob, ki se je med finaliste, kot nekoč prej tudi Andrej E. Skubic, prebil z literarnim prvencem. Njegov roman Svinjske nogice so „zgodba o tipčku, ki mu nič v življenju ne gre prav zares dobro“, kot je zapisala recenzentka Dijana Matković, o striparju, ki mu je ustvarjalna žilica usahnila, recenzenti pa ga označijo za „bleferja“. Golob je pri pisanju izhajal iz lastnega strahu, da mu ne bo nikoli uspelo kot pisatelju ter da bo njegov talent ostal neopažen in posledično neizkoriščen. Golob se sicer vpisuje na vse daljši seznam literatov alpinistov (omeniti velja, denimo, Dušana Jelinčiča in Igorja Škamperleta). Povezavo med ljubeznijo do gora in ljubeznijo do knjig Golob vidi v tem, da te alpinizem prisili razmišljati o lastni minljivosti, smrtnosti (je pa res, da večina v pisanju ne gre dlje od „plezalne literature“).

Ne (samo) zgodba o marginalizaciji
Andrej E. Skubic, kresnikov nagrajenec s preloma tisočletja (za prvenec Grenki med), je roman Lahko zasnoval kot diptih; taka strukture se je rodila spontano, pravi, iz dvodelne narave same zgodbe, in ne programsko. In čeprav del zgodbe temelji na zapletih z družino Strojan, ki smo jih lahko pred leti čisto od blizu spremljali v medijih, Skubic ni skušal izpostavljati teme getoizacije, marginalizacije določenega segmenta družbe, v tem primeru Romov. Seveda je zgodba imela rasistične podtone, a Skubica je pri pisanju zanimalo predvsem, „kje je tista točka, kjer vsak smisel razpade, kjer družba na šokanten način reagira na ekscesno obnašanje neke skupine.“ Druga, fabulativno s prvo nepovezana rdeča nit romana je zgodba najstnice, ki je ubila svoja starša: obe zgodbi povezuje motiv čarovnice, ki jo slovenski literaturi uteleša Agata Schwarzkobler in ki v ljudeh izzove najbolj krute odzive.

Ljubezenska zgodba za današnji čas
Jani Virk, ki o sebi pravi, da je „eden tistih pisateljev, pri katerih se v vsakem romanu ponavljajo isti motivi“, je z Ljubeznijo v zraku hotel dokazati, da se še da napisati ljubezensko zgodbo, ki po eni strani ne bi bila kičasta, po drugi pa prav tako ne cinična. Hrepenenjski horizont svoje literature je tokrat podkrepil še z za spoznanje večjo mero ironičnega pogleda na svet okrog sebe, spremembe v njegovem protagonistu (v primerjavi s prejšnjimi romani) pa gre pač pripisati temu „da se pisatelj stara - in junak se stara z njim“. Vsekakor je Virk v zgodbi o samohranilcu srednjih let, ki bolj ali manj uspešno išče uresničitev ljubezni, skušal bolj subtilno in pozorno kot morda v preteklosti opredeliti ženske like.