Dve tretjini od skoraj 1.400 Britancev sta v anketi priznali, da so že kdaj skušali v pogovori "zblefirati" poznavanje kakšne knjige, ki je v resnici niso prebrali. Na samem vrhu seznama je protiutopična moderna klasika Georgea Orwella 1984, ki jo je za primer svojega "greha" navedlo 42 odstotkov tistih, ki so odgovorili pritrdilno. Manj presenetljiv je morda drugouvrščeni roman-reka Vojna in mir, ki je s 560 tisoč besedami in približno 1.400 stranmi večji izziv, kot so ga bralci po navadi pripravljeni zadati.

S četrtino glasov je na tretjem mestu modernistični Ulysses Jamesa Joycea, le odstotek manj glasov je dobila Biblija, prvo peterico "umazanih skrivnosti" pa končuje Flaubertova Gospa Bovary. Drugo polovico deseterice z nekje med šestimi in petnajstimi odstotki glasov sestavljajo Hawkingova Kratka zgodovina časa, Otroci polnoči Salmana Rushdieja, Iskanje izgubljenega časa Marcela Prousta, Dreams from My Father Baracka Obame in Sebični gen Richarda Dawkinsa.

Ljudje so lagali tudi glede del Jane Austen, sester Bronte, Charlesa Dickensa, Dostojevskega in Hermana Melvilla.

Seveda pa to ne pomeni, da Angleži ne berejo ničesar. Prav z užitkom (čeprav morda na skrivaj) se zabubijo s knjigo J. K. Rowling (šest od desetih); Harryju Potterju sledijo "trilerji iz sodne dvorane" izpod peresa Johna Grishama (32 odstotkov vprašanih). Več kot petina ljudi je navedla serijo "ženskih romanov" Sophie Kinsella Confessions of a Shopaholic (imamo jih tudi v slovenščini, pod naslovom Strastna zapravljivka).

Nepotrpežljivi in "varčni"
41 odstotkov vprašanih je priznalo še, da pokukajo, kakšen je konec knjige, preden se do njega prebijejo po "klasični" poti, 48 odstotkov pa, da knjigo, ki so jo kupili za nekoga drugega, preberejo sami, preden jo dajo naprej.

Seveda se da rezultate te raziskave videti tudi v pozitivni luči: branje ima v družbi še vedno visoko vrednost, saj očitno mislimo, da po knjigah, ki smo jih prebrali, okolica presoja našo inteligenco in razgledanost.

Ana Jurc