Eden največjih pisateljev 20. stoletja je namreč v svoji oporoki dedičem zabičal, naj njegovo zadnje delo oziroma, bolje rečeno, osnutke za zadnji roman z naslovom Laurin izvirnik zažgejo, češ da se mu "upira misel, da bi moji bralci videli roman, ki sem ga dokončal samo v svojih mislih, ne pa tudi na papirju". Pisatelj, ki je umrl leta 1977, je ženo in sina pustil pred težko nalogo, ki je nikoli nista mogla izvršiti. Vera Nabokova, ki je umrla leta 1991, je tako osnutek romana zapustila njunemu edinemu otroku, zdaj 73-letnemu Dimitriju Nabokovu, ta pa se je, postavljen pred težko moralno dilemo, ali naj izpolni očetovo poslednjo voljo ali ustreže bralcem, po dolgoletnem oklevanju nazadnje le odločil, da dela ne bo sežgal.

Tudi pisatelj bi si premislil
Kot je Dimitrij, ki je tudi upravitelj očetove literarne zapuščine, povedal za BBC, ga je zelo mučila misel na to, da poleg njega nihče drug ne bo imel možnosti prebrati rokopisa. Poleg tega si nikoli ni "mogel zamisliti, da bi zažgal ali na koščke raztrgal to prečudovito delo". Dodal je še, da misli, da bi nazadnje tudi oče popustil želji tolikih ljudi, ki si želijo prebrati njegov zadnje delo. Nazadnje je tudi odločno zanikal govorice o tem, da namerava očetov osnutek dokončati kar sam, češ da si tega nikoli ne bi dovolil.

Gre res za najboljše delo Nabokova?
50 listov z zapiski, ki so shranjeni v trezorju neke švicarske banke, je tako na varnem, ni pa še znano, kdaj bo avtorjevo poslednje delo tudi objavljeno. Dimitrij pravi, da bi pisateljevi zapiski napolnili 30 knjižnih strani, in še zatrjuje, da gre za očetovo "najbriljantnejšo, najizvirnejšo in morda najdrznejšo stvar, kar jih je kdaj napisal", čemur pa skoraj nobeden izmed poznavalcev pisateljevega opusa ne verjame, saj se njegova pozna dela nikakor ne morejo primerjati z njegovimi najboljšimi romani, kot so Lolita (1955), Pnin (1957) ali Lužinova obramba (1964). Ob koncu pisateljevega življenja naj bi namreč njegova literarna ustvarjalnost že dosegla zenit.

Kristina Sluga