Zadnjemu in še nikoli izdanemu delu enega največjih pisateljev 20. stoletja, Vladimirja Nabokova, grozi uničenje, kakršnega si je za svoj opus želel Franz Kafka (pa ga Max Brod k sreči ni poslušal). Nabokov je v svoji oporoki namreč zahteval, naj njegovi dediči nedokončani roman Laurin izvirnik po njegovi smrti uničijo, češ da se mu "upira misel, da bi moji bralci videli roman, ki sem ga dokončal samo v svojih mislih, ne pa tudi na papirju".
Toda že trideset let od smrti velikega Rusa se nihče noče zapisati v zgodovino kot tisti, ki bi uničil njegov poslednji rokopis; kupček petdesetih listov z zapiski ves ta čas nabira prah v sefu neke švicarske banke.

"Najdrznejše delo, kar jih je napisal"
Dmitri Nabokov, edini še živeči pisateljev dedič, se s to moralno dilemo ukvarja že vse od leta 1991, ko je umrla Vladimirjeva žena Vera, ki se nikoli ni mogla pripraviti do tega, da bi se rokopisa znebila. Dmitri, ki je edini človek na svetu, ki je rokopis prebral, očetove oboževalce že leta muči z nejasnimi namigi in oceno, da gre za "najbriljantnejšo, najizvirnejšo in morda najdrznejšo stvar, kar jih je kdaj napisal". 73-letni upokojeni operni pevec je nedavno o usodi besedila spregovoril bolj nedvoumno kot kadar koli prej - in vse kaže, da bo upošteval pokojnikovo željo.

Maščevanje "idiotskim" kritikom Lolite?
V telefonskem intervjuju z ameriškim literarnim kritikom Ronom Rosenbaumom je Nabokov mlajši večkrat poudaril, da hoče Laurin izvirnik obvarovati pred ostro kritiko, kakršne je bila ob izidu deležna danes kultna Lolita. "Do Laure sem zelo zaščitniški, še posebej zaradi tega, kako so določeni pisci v svojih "psiholoških" analizah popolnoma zgrešeno interpretirali Lolito in preostala očetova dela," sporoča Nabokov. Take kritike je ozmerjal za "tako rekoč zločinski idiotizem".

Rosenbaum opozarja, da so se mu še posebej zamerili "lolitologi", ki so iz romana sklepali, da je bil pisatelj sam v mladosti spolno zlorabljan. Lolita je namreč zgodba o - odvisno od tega, kako jo beremo - predpubertetni nimfici, ki uniči življenje profesorju v najlepših letih, ali pa o pedofilu, ki preži na nedolžno dekletce.

Spomnimo se, da je bil roman v Franciji dve leti prepovedan, v angleško govorečem svetu pa je v neokrnjeni obliki izšel šele pet let po nastanku (1960). Vseeno je šele v ZDA Lolita postala prodajna uspešnica brez izbruhov besa in ogorčenja, kakršne je doživela na stari celini (najbrž tudi zato, ker sta najstniška seksualnost in prestopništvo zaradi priljubljenih filmov in popevk, ki so ju tematizirali in nekritično idealizirali, do takrat že postala del ameriškega vsakdana).

Poslednja šala Nabokova?
Oboževalci Vladimirja Nabokova so razdeljeni na dva tabora: eni se bojijo, da nikoli ne bodo videli dela, ki ga Dmitri opisuje kot "destiliran talent mojega očeta", in opozarjajo, da bi Nabokov rokopis uničil sam, če bi se mu to res zdelo tako potrebno. Seveda navajajo primera Vergila in Kafke, katerih poslednje volje nasledniki niso upoštevali, pa jim je zgodovina za to danes hvaležna. Na drugi strani so seveda tisti, ki menijo, da je pokojnikovo željo treba upoštevati.

Dovolj je bilo draženja!
Rosenbaum se od spora nekako distancira in Nabokova prosi predvsem, naj se že odloči in "neha dražiti" ljudi. "Povej nam, zakaj naj bi bil to vrhunec pisateljevega opusa, pokaži nam knjigo ali pa končaj naše muke in povej, da boš skrivnost odnesel s seboj v grob."

Eden redkih, ki mu je uspelo prebrati odlomek rokopisa (pa še to pred mnogimi leti), je teoretik Zoran Kuzmanovič, ki raziskuje Nabokova. Poroča, da govorice o odličnosti niso iz trte zvite: "Zdi se, kot da gre za melanholično pripoved o staranju in o nekom, ki že celo življenje ljubi isto žensko."

Ana Jurc