Sorodna novica Poslovil se je Tomaž Šalamun, ikonoklast slovenske poezije

Mineva natanko deset let, odkar nas je zapustil Tomaž Šalamun (1941–2014), ki velja za enega najbolj prelomnih in uveljavljenih slovenskih pesnikov. Pesnik in prevajalec se je rodil 4. julija v Zagrebu in umrl 27. decembra v Ljubljani. Izdal je 48 pesniških zbirk in za svoje delo prejel številna priznanja, med drugim Prešernovo nagrado leta 1999. Bil je tudi dobitnik evropske nagrade za poezijo, zlatega venca Struških večerov poezije in Njegoševe nagrade, visokega priznanja Črne gore.

Ob desetletnici Šalamunove smrti so v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna od konca novembra pod naslovom Red gostili pet dogodkov v počastitev njegovega dela, življenja in prispevka k slovenski poeziji. Vrhunec dogajanja je prav današnji literarni večer, ko bodo predstavili Šalamunovo zadnjo pesniško zbirko Visoka gora, bele luči, ki jo je Šalamun pripravljal tri mesece pred smrtjo.

Zadnji stihi odmevnega modernističnega pesnika tudi v knjigi
Pesniška zbirka Visoka gora, bele luči vsebuje 44 pesmi, ki jih je Šalamun narekoval slikarki Metki Krašovec. Pesmi odlikuje živost abstraktnih podob, nenavadnih miselnih povezav in predstavlja nadaljevanje poetike, značilne za zadnje Šalamunovo ustvarjalno obdobje, ki je bilo dodobra predstavljeno v dvojezični knjigi In povsod je bil sneg, le da so pesmi v zbirki Visoka gora, bele luči nekoliko krajše in bolj koncizne, so knjigo opisali pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti, kjer je knjiga izšla.

Šalamunovo pesniško zbirko bodo premierno predstavili Šalamunovi prijatelji in pesniški sopotniki Karlo Hmeljak, Urška Kramberger, Miklavž Komelj, Ana Pepelnik, Dejan Koban in Gregor Podlogar. Dogodek bo povezoval programski vodja Centra za poezijo Tomaža Šalamuna in urednik pesniške zbirke Miha Maurič. "Gre za obvezno čtivo tako za vse ljubitelje veličastnega Šalamunovega pesniškega opusa, ki se s temi pesmimi tudi zaključuje, kot tudi za tiste, ki bodo to šele postali," je o pesniški zbirki povedal njen urednik Maurič. Za naslovnico je poskrbela pesnikova hči Ana Šalamun.

Zbirka Poker ustvarila "paradigmo odprtega, poliglotskega življenja Slovencev"
Od njegove prve pesniške zbirke Poker iz leta 1966 je Šalamun objavil več deset samostojnih pesniških zbirk. Šalamunova poezija je bila že od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, pa tudi osebno ikonografijo, kar posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem pesnik razkrije svojo družino, koprsko lokalno sceno, vsakdanje dogodivščine in drugo. A v njej se zgodi še nekaj, kar je v drugi izdaji k tej zbirki zapisal Tomaž Brejc, da se je z njo "začelo veliko socialno osvobajanje jezika, prestop v odprti govor subjekta, ki si je privzemal številne neuporabljene besede ali izraze iz različnih predstavnih pozicij kot nekaj kreativno samoumevnega".