Dogodek, ki je v Lipici potekal v organizaciji Srednjeevropske pobude (SEP), je bil namenjen pogovoru o izbiri literarnega jezika, identiteti in statusu pisateljev, ki so razpeti med dve - ali celo več - jezikovni in nacionalni domovini. V Svibu na Hrvaškem rojena pisateljica Marica Bodrožić, ki je najprej odraščala na Hrvaškem, z desetimi leti se je preselila v Nemčijo in zdaj živi v Berlinu ter piše v nemščini, meni, da so razlogi za zamenjavo jezika različni. Včasih je sploh vprašanje, ali res lahko izbiramo. Včasih v izkušnji avtorja tudi ne gre za spremembo, ampak je zamenjava jezika izraz globoke potrebe, pojasnjuje. Njej je nemščina tisti jezik, v katerem je začela razmišljati o sebi. S hrvaščino je sicer rada v stiku in jo tudi prevaja, a ima do nje drugačen odnos kot do nemščine. Pisateljica, ki se je v Nemčijo preselila, ker so tam živeli njeni starši, je začela pisati iz notranje nuje. Piše od knjige do knjige. Ko eno konča, nikoli ne ve, kakšna bo naslednja, če sploh bo.
Jeziki, ki jih govori okolica, vedno vplivajo na pisatelja in njegovo pisanje, pravi Roman Simić Bodrožić. Rodil se je v Zadru, danes živi v Zagrebu, kot direktor mednarodnega hrvaškega literarnega festivala evropske kratke zgodbe pa je v stiku s številnimi jeziki.
Izkušnja odhoda spodbudi k pisanju
Po besedah moderatorke okrogle mize Erice Johnson Debeljak, ki se je pred več kot dvema desetletjema iz ZDA preselila v Slovenijo, so razlogi za selitev različni, včasih pa je lahko tudi travmatična izkušnja. Zato tudi izgnani pisatelji velikokrat pišejo o otroštvu, v katerega se več ne morejo vrniti. Tudi pri njej je bila izkušnja odhoda tista, zaradi katere je začela pisati, četudi selitev ni bila travmatična.
Stanislava Repar, ki danes suvereno prehaja med slovaščino in slovenščino, je v Slovenijo prišla, ko je bila stara 40 let. Tedaj je imela za seboj že nekaj izdanih knjig, bila je članica slovaškega pisateljskega združenja. Svoje selitve ne označuje kot travmatične izkušnje. Po prihodu v Slovenijo je ohranila tesen stik s slovaškim okoljem. Medtem ko je slovenščino doživljala kot ustvarjalno igro, je imela nekoliko težav s socializacijo, saj je potrebovala več časa, da se je lahko suvereno priključila pogovoru v družbi. Začela je pisati več pisem in to je tudi razlog za njeno avtobiografsko obarvano pisanje.
Simić Bodrožić se je spomnil tudi avtorjev z območja nekdanje Jugoslavije, ki so v zadnjih dveh desetletjih to območje zapustili, a so po odhodu še vedno pisali o njem.

Kdo je lahko slovenski pisatelj?
Johnson Debeljakova je spomnila še na v Sloveniji večno prisotno polemiko, kdo je lahko slovenski pisatelj. Pogosto težava ni v ustanovah, pravi Simić Bodrožić, ampak gre za vprašanje identitete v smislu jezika, ki pa bo pri manjših narodih vedno aktualno. Sam tudi ne verjame v razlikovanje med velikimi in majhnimi jeziki, vendar pa je, ko je govora na ravni založnikov in v smislu kariere, pomembno, od kod prihaja avtor, saj so nekateri avtorji v svetu bolj iskani kot drugi. Občasno mora vsak pisatelj igrati to igro, so pa seveda nekateri pri tem spretnejši.

Okrogli mizi sta v Lipici sledili literarni branji ob 17. uri v Kraški hiši v Repnu in ob 19.30 v cerkvi sv. Mihaela v Lokvi.