Suad Amiri je palestinska arhitektka, ki na Zahodnem Bregu živi s svojo taščo, 93-letno Marie Džabaji. Dolge ure, ko je bila zunaj policijska ura, je Marie porabljala za kuhanje marmelade, Suad pa se je posvetila predvsem pisanju elektronskih sporočil prijateljem in sorodnikom.

Taščina usoda je nekaj vsakdanjega
Marie Džabaji je bila več kot pol svojega življenja begunka. Leta 1948 je zapustila svoj dom v Džafi in šla na počitnice. Med njeno odsotnostjo so si to ozemlje in njen dom prilastili Izraelci, tako da je Marie postala begunka, imela ni niti državljanstva. Najprej je živela v Bejrutu, kasneje pa se je preselila na Zahodni Breg, v Ramalo. Ko so se leta 2002 boji začeli stopnjevati, se je preselila k svoji snahi.

Psihologija ujetnika
Amirijeva pa je pravo nasprotje od tega, kar si večina ljudi zamišlja pod pojmom "palestinska ženska". Arhitektka, rojena leta 1951, kadi, uživa alkohol in ne nosti rute. O razmerah v Ramali pa razmišlja takole: "Počasi se v posamezniku razvije psihologija ujetnika. Pogosto sem bolj zadovoljna, če le sedim doma in ne delam nič. Celo mladi ljudje se počutijo tako."

V svojih sporočilih Amirijeva izredno občuteno prenaša občutja letargije, apatije in strahu, ki jim nato pogosto sledija obdobja jeze, frustracije in depresije. Kljub temu pa avtorica rada poudari, da so stvari od daleč vedno videti hujše kot je to v resnici.

Od nejevere do uspeha
Eden od prijateljev je arhitektko vprašal, ali bi sporočila pokazala kakšnemu založniku, kar je Amirijevo popolnoma presenetilo. Sama o sebi namreč nikoli ni razmišljala kot o pisateljici in ni si mogla predstavljati, da bi kdo želel izdati njena zbrana elektronska sporočila. Vendar pa se je zgodilo ravno to, knjiga pa je postala velika uspešnica. Prevedena je že v enajst jezikov, vendar, zanimivo, dela še ni mogoče brati v arabščini.