Kot poudarjajo, je zaprtje knjižnice "ne le škodljivo za strokovno javnost, temveč za slovenski nacionalni interes, katerega del bi moralo biti temeljito in vsestransko raziskovanje preteklosti".

Pismo v podporo ohranitvi javnega značaja knjižnice INZ-ja sledi napovedi, da bo ta s 1. decembrom 2019 zaprla svoja vrata za vse zunanje uporabnike.

"Ob 60-letnici inštituta in sistematičnega zbiranja gradiva za proučevanje novejše zgodovine gre za obžalovanja vreden zaplet, katerega korenine tičijo v slabo zastavljeni raziskovalni politiki slovenske vlade, česar pa si razvita in civilizirana družba, v katero naj bi sodili, ne bi smela privoščiti," so zapisali na zgodovinskem oddelku.

Kot še beremo v pismu, sta neurejen formalni status knjižnice in posledične težave s sistematizacijo delovnih mest in financiranjem knjižnice vzroka, ki sta novo vodstvo inštituta prisilila v drastične ukrepe. Knjižnica namreč ni samostojna organizacijska enota znotraj inštituta, temveč knjižničarji delujejo znotraj enote uprava. "Ker pa po zakonu o knjižničarstvu knjižnica uradno ne opravlja javne službe, tudi ni vpisana v razvid javnih knjižnic. Stanje torej ni novo, a je s krčenjem sredstev za splošno delovanje inštituta doseglo takšno dno, da je zaprtje knjižnice za zunanje uporabnike in prerazporeditev zaposlenih na drugi delovni mesti v tem trenutku edina rešitev. To kaže na dejstvo, da država ni poskrbela za sistemsko financiranje specialnih knjižnic na področju znanosti in sili raziskovalne ustanove, da zapirajo vrata svojih knjižnic zainteresiranim uporabnikom."

Sorodna novica Poziv: Knjižnica INZ-ja naj bo odprta za vse

Inštitut in z njim knjižnica bo v kratkem zapustil svoje prostore v stavbi Kazine. Selitev sicer sama po sebi ni problematična, zapišejo, a se to dogaja po tem, "ko je država vložila izdatna sredstva za obnovo prostorov knjižnice in kletnih depojev, ki jih je izolirala in jih s tem (po desetletjih) uredila primerne za hrambo dragocenega gradiva".

Seveda bi lahko bil položaj drastičnejši, nadaljujejo. Knjižnico bi lahko enostavno ukinili in jo pridružili Narodni in univerzitetni knjižnici, kamor po večini romajo ostaline opuščenih ali razpadlih knjižnic. "To bi morda še imelo smisel, če bi seveda v samostojni Sloveniji zmogli zgraditi NUK II. Tako pa nacionalno sramoto aktualna oblast zdaj nadgrajuje še s siljenjem vodstva inštituta v zapiranje ene od knjižnic za zunanje uporabnike, kar pa je za preučevanje novejše in sodobne zgodovine katastrofalno."

Ne le, da inštitut hrani veliko količino časopisja, ki je v zadnjih 150 letih izhajalo na ozemlju današnje Slovenije in širše, hrani tudi t. i. D-fond, ki ga sestavlja po vojni zaplenjena zbirka nacističnega in fašističnega gradiva, nadaljujejo. "Ta denimo še čaka na analizo, do katere pa ne bo prišlo, če zbirka ne bo dostopna. Še več, knjižnica hrani prvovrstno zbirko domače, zlasti pa tuje literature, ki ni dosegljiva v nobeni drugi knjižnici. Politikom in uradnikom na ministrstvih je to dejstvo morda nepomembno, a treba je javnosti povedati, da je ta zbirka med drugim tudi posledica dolgoletnega sistematičnega dogovarjanja inštitutskih in fakultetnih specializiranih bibliotečnih zbirk o racionalnih knjižnih nakupih, ki knjižničnih fondov niso podvajali. To je omogočilo strokovni javnosti, da je pridobila večje število publikacij (tako znanstvenih in strokovnih revij kot tudi monografij), kot če bi jih nabavljali vsak zase. Knjižnica je na tak način z drugimi strokovnimi institucijami poskrbela, da je kar se da najbolj izkoristila proračunski denar."

Zaposleni na oddelku za zgodovino prepoznavajo v knjižnici nepogrešljiv vir za raziskovalce zgodovine, sociologije, kulturologije, antropologije, ekonomije in drugih humanističnih ter družboslovnih ved. Nudi odlično okolje za prve poglobljene študije študentov, hkrati je kraj pretakanja misli in srečevanja. "V času absolutnega antiintelektualizma je takšne kraje znanja še toliko bolj treba ohraniti. Knjižnica je kot integralni del 60-letne zgodovine Inštituta za novejšo zgodovino tudi nepogrešljiv sestavni del slovenskega zgodovinopisja in je ni mogoče obravnavati izolirano in brez težkih posledic za celotno stroko. Zato je njeno zaprtje ne le škodljivo za strokovno javnost, temveč za slovenski nacionalni interes, katerega del bi moralo biti temeljito in vsestransko raziskovanje preteklosti."

Kot nesprejemljivo in pavšalno označujejo izjavo ministrstva za šolstvo, znanost in šport, da podpira prizadevanja, da "se raziskovalcem ne omejuje dostopa do knjižničnih gradiv", ob hkratnem dejstvu, da odgovornost za dolgoletno sistemsko nerešeno težavo prenaša na aktualno vodstvo Inštituta za novejšo zgodovino, ki je vodenje prevzelo pred manj kot dvema mesecema. Gre za sprenevedanje in prelaganje odgovornosti na inštitut in stroko v celoti, piše v pismu Oddelka za zgodovino FF UL.

"V danih okoliščinah, ko ministrstvo drastično zmanjšuje namenska sredstva za financiranje inštituta in njegove dejavnosti, ko je neposredno ogrožena raziskovalna dejavnost, pa tudi eksistencialno preživetje nekaterih zaposlenih ter razvoj mladih kadrov, izražamo javno podporo sanacijskim prizadevanjem Inštituta za novejšo zgodovino. Vlado Republike Slovenije pozivamo, da novemu vodstvu pomaga sistemsko in dolgoročno rešiti problem v dobro stroke, javnosti in slovenske države, ne pa da sili vodstvo inštituta v odločanje med možnostmi, kjer se del dejavnosti rešuje v škodo drugih," sklenejo pismo.

V teh dneh je v javnosti zaokrožil tudi poziv za ohranitev knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino. Podpisniki vodstvo INZ-ja, še zlasti direktorja Jureta Gašpariča, pristojnega ministra za znanost Jerneja Pikala in vlado kot ustanovitelja pozivajo, naj najdejo ugodno rešitev za vse uporabnike knjižnice.