. Deset let, preden je Superman sploh ugledal luč sveta, je svet spoznal momljajočega ljubitelja špinače.

Danes bi ga verjetno krstili za Slabovidnega Mornarja - Pop-eye je namreč aluzija na oko, ki ga je pomorščak menda izgubil v pretepu - a 17. januarja 1929, ko se je Popaj prvič pojavil v stripu Elzieja Crislerja Segarja, politična korektnost ni bila prioriteta. Segar je namreč v Chicagu za zdaj že davno propadli časopis Williama Randolpha Hearsta pisal kolumno, v katero je vključil tudi sličice; ko je založniški magnat opazil njeno priljubljenost, je 25-letnega ilustratorja preselil v New York. Tam se je leta 1919 rodil strip Thimble Theatre, v katerem je Segar najprej predstavil Castorja Oyla in njegovo sestro Olivo. Mornar Popaj se je v njem prvič pojavil šele po desetih letih - šlo naj bi le za enkraten "nastop", a izkazalo se je, da ljudje, ki jih je takrat mučila velika depresija, potrebujejo natančno to, in Popaj je ostal.
Segar Popajevega uspeha ni užival dolgo (leta 1938 je umrl za levkemijo), a je njegovo delo nadaljevala množica ilustratorjev, denimo Tom Sims, Bela Zaboly, Ralph Stein, Bud Sagendorf, Bobby London in danes Hy Eisman. Še leta 1979 se je redno pojavljal v 250 časopisih po vsem svetu, danes pa se je ta številka še precej zmanjšala (čez teden ponatiskujejo stare stripe, ob nedeljah pa se pojavi nov).

Leta 1933 so naš mornar, Oliva in nasilniški Bluto (Segar ga je uporabil v enem samem stripu, za televizijo pa ga je bilo pozneje treba zaradi avtorskih pravic prekrstiti v Brutusa) prestopili med premikajoče se sličice: poskusno so nastopili v epizodi serije o legendarni Betty Boop (poglejte si jo v prvem posnetku na desni) in dokazali, da je Popaj iz pravega testa za samostojno risanko. Tri mesece pozneje so pod okriljem Paramounta v kinematografih začeli predvajati risanke o Popaju; nove so risali do leta 1957, kar pomeni rekord v dolžini trajanja tovrstnih risank za kino.

Špinača ni bila vedno na jedilniku
Med letoma 1935 in 1938 sta NBC in CBS predvajala tudi radijsko nadaljevanko Popaj, v kateri pa mornar svoje moči ne črpa več iz špinače, ampak iz kosmičev Wheatena, katerih proizvajalci so bili, uganili ste, sponzor oddaje. (To, da je Popaj svojo nadnaravno moč dobil iz špinače, je bilo poleg zvijače, ki naj bi otroke pritegnila k uživanju zelenjave, tudi posledica študije iz leta 1870, ki je špinači pomotoma pripisala desetkrat višjo vsebnost železa, kot jo v resnici ima; napako so znanstveniki (potihem) popravili šele leta 1937).

Priljubljenost rasla, kakovost pa upadala
Popajeva priljubljenost je pravo renesanso doživela v petdesetih, ko se je več kot dvesto risank iz kinematografov preselilo na male zaslone: leta 1960 ga je predvajalo kar 150 televizij. Ker so zaradi izjemnega povpraševanja nove epizode risali kot po tekočem traku, je njihova kakovost močno upadla, a otrok to očitno ni preveč motilo: do začetka sedemdesetih je Popaj z nastopi v stripih, kinu in na televiziji zaslužil več kot 50 milijonov dolarjev (in še 100 milijonov z igračami).

Animatorji Hanna-Barbere so Popaja konec sedemdesetih v obliki polurnih oddaj pripeljali v najbolj gledani termin, kar seveda pomeni, da je bilo treba nasilne pretepe iz zgodnjih risank "razredčiti": mornar je otrokom "prodajal" zvodenele nasvete, naj ne kadijo, naj ne pretiravajo s sladkarijami in podobno.

Ni se mogel izogniti ekranizaciji
Nadaljevanje ste lahko uganili: Walt Disney je v sodelovanju s Paramountom leta 1980 posnel igrani film, v katerem se je v Popaja prelevil Robin Williams. Lik so naredili po predlogi originalnega stripa (in iz neznanih razlogov njihov Popaj sploh ni maral špinače), zato se nihče razen poznavalci stripov nanj ni navadil.

Danes ga otroci komaj še poznajo
Ko so sredi devetdesetih začele neodvisne televizijske postaje po Ameriki propadati, se je krčilo tudi Popajevo občinstvo. Omeniti je treba izjemno retrospektivo digitalno restavriranih najstarejših risank o Popaju, ki jo je leta 2001 začel predvajati Cartoon Network, kljub temu pa tudi založba Kings Features, ki ima lik v lasti, priznava, da niso posvetili dovolj pozornosti ohranjanju znamke pri življenju (prvi antologijski DVD s prigodami Popaja je denimo izšel šele leta 2006). Popaja trenutno nad gladino drži naklonjenost generacije "baby booma", ki se ga spominja iz njegovih najboljših časov.

Ana Jurc