K sliki svojega požiga je Jeanette Winterson na Twitterju dodala ostro izjavo: "Naravnost sovražila sem prijetne, gospodinjske priporočilne citate na mojih novih naslovnicah. Spremenili so me v žensko leposlovje najhujše vrste! V njih ni bilo sledu igrivosti ali čudaškosti ali naprednosti, ki so v knjigah. Pa sem jih sežgala."

Jeanette Winterson, ki je zaslovela že pri 23 letih, s prvencem Pomaranče niso edini sad, polavtobiografsko pripovedjo o odraščanju v versko skrajno gorečni družini, je do danes izdala že več kot ducat knjig; v njih raziskuje teme ljubezni, spola in spolne identitete. Poleg že omenjenega prvenca lahko v slovenščini prebiramo še dela Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?, Pisano na telo in Teža - Mit o Atlasu in Heraklu.

Na grmado je zmetala svoje romane: The Passion (1987), roman, postavljen v čas Napoleonove vlade v Evropi, Written on the Body (1992), Art and Lies (1995) in The Powerbook (2000). Za britanski časnik The Guardian je svojo akcijo tudi pojasnila: "Vsaka od teh knjig je bila v času nastanka nekaj drugačnega, tako po obliki kot po vsebini. Strast je bila nov pristop k zgodovinskemu romanu, pripovedovalec pa je bil transvestit. Pisano na telo je pripovedovala nebinarna oseba. The Powerbook je bil zgodnja obravnava teme virtualne resničnosti, ki je upogibala čas in spol. V priporočilnih citatih ni bilo ničesar od tega; knjige so spremenili v nekaj krotkega in ne prvo žogo. Prijateljica mi je rekla: 'O, Bog, zveniš kot Mills & Boon!' (založba, znana po eskapistični, šund literaturi "za ženske")"

Srečen konec
"Založba bo težavo popravila, a to so izvodi, ki jih nočem obdržati. Večino sem podarila v dobrodelne namene, a sem potrebovala tudi simbolični požig, da sem se spravila v boljšo voljo. Sem taka pisateljica, kakršna sem. Ne bi kupila nobene knjige s takim provincialnim pripisom na platnici."

Za konec je dodala: "Ljudje vejo, da sem vzkipljive narave. Ampak potem se tudi hitro pomirim in vidim smešno plat. V tistem hipu pa sem bila besna."

Med ponovno izdanimi romani je tudi roman Sexing the Cherry iz leta 1989, ki pa je bil po oceni pisateljice "popolnoma v redu".

Zakaj mora biti "ženska književnost" žaljivka?
Pisateljičin tvit je bil na družbenih omrežjih deležen številnih kritik, tako med bralci kot tudi med avtorji tiste vrste knjig, na katere Jeanette Winterson gleda zviška. Pisateljica Jane Fallon je pripomnila: "Upam, da bo njen založnik tvitnil fotografijo korespondence, v kateri so jo vprašali, ali so izbrani citati v redu. Saj vsi veste, da se je to zgodilo, kajne?"

Še ena stanovska kolegica, Claire Allan, je dodala: "Glede na to, da Jeanette Winterson misli, da 'žensko leposlovje' ne more biti nenavadno ali celo pred svojim časom, mi daje misliti, da ni še nikoli brala nobenega 'ženskega leposlovja'". Rowan Coleman meni: "Fina promocijska poteza Jeanette Winterson. Škoda je le, da mora napadati druge ženske, da bi ji uspela." In še: "Udrihati po delu drugih žensk, da bi dobila par tvitov. Bedno. Pomilovanja vredno."

Jeanette Winterson sama je na to temo naslednji dan tvitnila samo še: "Rada bi samo dodala, da nisem še nikoli požgala knjig, ki bi jih napisal kdo drug; niti tistih groznih, ki so mi jih pošiljali po pošti. Za tiste, ki jih skrbi moj prispevek k segrevanju ozračja, pa: imam solarne panele, ogrevanje z zračnim virom, živim v gozdu in kolesarim do lokalne zadruge!"