Zbirka se začne s pesmijo Njegova in konča s pesmijo Njena. Most med njima so štirje cikli - vsak sestoji iz desetih pesmi. Vsaka pesem ima osem verzov in dva končna izstopajoča verza, ki sta svojevrsten vrhunec vsake pesmi. V tej pesniški zbirki se je Vincetič otresel zanj značilnega pravljičnega števila sedem v verzih in ciklih.

''Ker pesnik ne sme zmeraj hoditi v isti obleki, z istimi koraki, z istimi očmi po svetu,'' je povedal Vincetič. Dodal je: ''Tokrat sem vzel za model rožni venec, vendar ne gre za mantro. Štirje cikli v zbirki so hkrati podobni letnim časom. V prvem, veselem delu je pomlad, v svetlem poletje, v žalostnem jesen in v častitljivem zima …'' kot prispodoba za življenjski krog. Takšne so tudi pesmi. Nekatere so šegave, v bistvu pa bolj grenke. ''Ampak tudi v grenkobi se najde, kaj lepega, kaj iskrivega, humornega.''

Njegov opus obsega več kot 20 del kratke proze, romanov, radijskih iger ter pripovedi za otroke, je predvsem - tako priznava tudi sam - izrazito lirični pesnik, ki še vedno najraje piše pesmi na roke, jih prečrtuje, dopisuje, prepisuje, dopolnjuje … Odlikujeta jih preciznost in domišljenost celotne zgradbe.

''Sem predvsem pesnik, ki ima vnaprej določeno pesniško posodo, ki je po navadi krhka. In nisem med tistimi, ki pesem piše in kar se napiše, se mu izpiše. Zaradi tega so moje pesniške zbirke grajene disciplinirano, arhitektonsko in vse pesmi so enake na zunaj, glede na število verzov. Imajo tudi ritem. V pesništvu se drugače od proze izpoveduje, ne pripoveduje in se mora s čim manj besedami povedati čim več. Zato so verzi tudi mnogokrat eliptični, se pravi zamolčani,'' pravi avtor.

Zakaj naslov Pristave?
''Pristava je kmetija, domačija v nekem praznem kraju. To so v bistvu neke osamljene hiše, kjer se dogajajo male zgodbe. V mojih pesmih se dogajajo samo male osebne zgodbe. Že zdavnaj sem namreč šel mimo faze, da se s pesmimi da razlagati, kaj šele reševati sveta. Tega se ne da,'' sklene Vincetič.