Raziskovalci z univerze v Illinoisu in z Berkeleyja v Kaliforniji so uporabili poseben računalniški algoritem, ki je prepoznaval tako spol samih avtorjev romanov kot likov, ki se pojavljajo v njih, in z njim analizirali okoli 104.000 romanov iz obdobja od leta 1780 pa do 2007. Akademiki so pričakovali, da bodo skozi čas ženski liki v romanih začeli vedno bolj prevladovati, kar se ni pokazalo za točno. "Od 19. stoletja do zgodnjih 60. let 20. stoletja vidimo stalen upad," po poročanju Guardiana ugotavljajo Ted Underwood, David Bamman in Sabrina Lee v raziskavi Preobrazba spola (Transformation of gender) v leposlovju, napisanem v angleškem jeziku.

Opazili pa niso zgolj upada števila ženskih likov, pač pa tudi "šokanten" upad avtoric leposlovja zlasti v prvi polovici 20. stoletja. Delež avtoric tako s približno polovice od leta 1850 do 1950 upade na zgolj 25 odstotkov, ugotavljajo v raziskavi. "Prav v obdobju, ko bi morali videti učinke prvega vala feminizma, delež avtoric dramatično pade," so bili presenečeni raziskovalci, ki so sprva posumili, da so se nekje zmotili in so podatki napačni.
Zgodba zatona
"Zdi se, da so akademiki vsakega posameznega obdobja opažali, da bi utegnilo število avtoric leposlovja upadati, a nihče do zdaj ni črno na belem pokazal, da je celotna zgodba od leta 1800 do 1960 zgodba zatona," so zapisali v raziskavi. Trend se je nato znova obrnil okoli leta 1970.
Raziskovalci špekulirajo, da je eden izmed razlogov za upad avtoric ta, da je sredi 19. stoletja pisanje romanov postopoma postalo povezano s prestižem, s tem pa zanimivejše za moške. Poudarili so tudi dejstvo, da je sicer število avtoric leposlovja v tem obdobju res upadalo, da pa so določene druge kategorije stvarnega pisanja v istem obdobju videle "pravo ekspanzijo" avtoric. "Ni si težko predstavljati, da je vedno več priložnosti za ženske te zvabilo stran od romanov," so še zapisali.

Upadu avtoric sledi upad ženskih likov
Vse manj avtoric je bil tudi eden glavnih razlogov za vedno manjše število ženskih likov v romanih. Glede na analizo je namreč v knjigah, ki so jih napisali moški, ženskih likov med četrtino in tretjino. V knjigah, ki so jih napisale ženske, pa je zastopanost obeh spolov dosti bližje polovici.
Kate Mosse, ena najbolje prodajanih zgodovinskih romanopisk in ustanoviteljica ženske nagrade za leposlovje (Women's prize for fiction), rezultati raziskave niso niti najmanj presenetili. "Ko knjiga avtorice dobi nagrado, je veliko verjetneje, da bo glavni protagonist v zgodbi moški," je komentirala.

"Razsvetljenstvo je prineslo morje sprememb, ki je ženskam dalo večjo svobodo, potem pa je prišla viktorijanska doba (1837–1901) s svojimi vrednotami in ideali, ki vključujejo žensko kot angela vsakega doma," je poudarila Mossova, zakaj se število avtoric začne zmanjševati ravno sredi 19. stoletja.
Spolno zaznamovan besednjak
Analiza romanov z začetka 19. stoletja je pokazala še močno spolno zaznamovan besednjak. Moški stvari "razumejo", medtem ko ženske "čutijo", moški imajo praviloma "hiše" in "posestva", medtem ko ženske posedujejo "privatne sobane" in "apartmaje". A v poznem 20. stoletju je beseda "hiša" že bolj povezana z ženskimi liki. Besede, ki so v 19. stoletju močno povezane z ženskimi liki, so še "srce", "solze", "vzdih" in "nasmeh". Tipično moških besed pa algoritem praktično ni našel, izjema je le beseda "strast", ki je bila v 19. stoletju evfemistični izraz za poželenje oz. pohoto.
Raziskovalci so ugotovili, da je skozi čas razlika v jeziku med moškimi in ženskimi liki postajala vedno bolj zabrisana in je ostra ločnica dejavnosti in atributov iz 19. stoletja postala močno zamegljena ter je ni mogoče več enostavno popredalčkati v spolne kategorije. Ta enakopravnost pa na drugi strani za seboj ni potegnila večjega poudarka na ženskih likih, saj moški liki ostajajo močno zasidrani in v povprečju ženskim likom težko odstopijo več kot tretjino karakterjev v leposlovnih zgodbah, še ugotavljajo avtorji raziskave.