V sozaložništvu Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Studia humanitatis je izšla knjiga Dolga pot pravic žensk: pravna in politična zgodovina žensk na Slovenskem. Zbornik, ki ga je uredila Marta Verginella, je rezultat raziskovalnega projekta, ki je potekal med letoma 2009 in 2012 s financiranjem Agencije za raziskovanje RS pod vodstvom Verginelle.
Kot je povedala Neda Pagon iz Studia humanitatis, zbornik z desetimi prispevki presega zgolj okvir, določen z naslovom, prinaša širši vpogled v zgodovino žensk in spola na Slovenskem ter dopolnjuje temelj raziskovanja zgodovine ne več drugega spola, na podlagi katerega lahko ugotavljamo, kakšna je bila pot uveljavljanja ženskih pravic in kje so se dogajala kršenja in omejevanja teh.
Ženske izločene iz občih zgodovinskih sintez
Ideja za zbornik je nastala na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete UL, želja pa je bila sprva usmerjena v celovito zgodovino žensk, kar je pomembno ob tem, da zgodovina žensk kontinuirano izostaja iz obče zgodovine oziroma ostaja v senci, kot je povedala Marta Verginella. Raziskovanje zgodovine žensk sicer ni čisto na stran odmaknjeno polje, a ta ni vključena v zgodovinske sinteze, zato tudi strokovna spoznanja ne pridejo do širše javnosti. Nacionalne zgodovine se pišejo, kot da žensk ne bi bilo, in tudi v slovenskih šolskih učbenikih najdemo kvečjemu Marie Curie, Marijo Terezijo, pa morda še kakšno ime, prevladuje pa stereotip ženske kot matere, ki skrbi za družino. Kot je poudarila, je problematičen predvsem prehod iz zgodovine žensk v občo zgodovino.
Pisanje zgodovine žensk se je razmahnilo z znanstvenimi standardi obče zgodovine šele od 90. naprej, prej so se pojavljale posamezne raziskave, ki so obravnavale le eno plat (socialno, politično, pravno zgodovino). V 60. in 70. je pri nas denimo nastalo veliko raziskav za področje šolstva in pedagoškega dela.
Od zasebne sfere do prvega političnega delovanja
Raziskava in njen knjižni rezultat pa kažeta, da so možnosti zgodovinjenja žensk še velike in da so dokumenti na voljo. Pred 19. stoletjem o družbenih razmerjih, življenju in položaju žensk priča predvsem socialna zgodovina; ženske so se pojavljale predvsem v zasebni sferi in veliko manj v javni.
Ob koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja pa že lahko govorimo o politični zgodovini žensk in političnih pravicah, je povedala Irena Selišnik. Drugi del knjige zasleduje razkorak med normativnimi plastmi in družbenimi praksami ter delovanjem posameznic v nam bližnjih obdobjih; kaže, kako so pravne norme določale položaj žensk, spregovori o togosti zakonodaje (denimo obči državljanski zakon, sprejet leta 1811, ki je veljal dobrih 150 let), kako so ženske to zakonodajo spoštovale, jo kršile, iskale svoje niše in jo tudi prelisičile. Norme in zakonodaja so imele v tem času zato tudi inovacijsko vlogo. Diskriminatorna zakonodaja je mobilizirala ženske; v tem času se pojavijo boji za volilno pravico žensk, pojavijo se prve zahteve učiteljic za enako plačo in zahteve po ukinitvi celibata, pojavijo se zahteve po uveljavitvi regulacije rojstev s kontracepcijskimi sredstvi. Ta mobilizacija je za ženske predstavljala prvo politično izkušnjo; sestajale so se, pisale peticije in pamflete ter težave predstavljale javnosti.
Knjiga tako izpostavi tri, za 19. stoletje temeljna razmerja, ki so še vedno aktualna: razmerje med modernizacijo in tradicijo, med pravicami skupnosti do svojih najšibkejših in pravicami posameznic, da razpolagajo s svojim telesom, ter razmerje med javnim in zasebnim, ki z vprašanjem prehoda med zasebnim v javni prostor in skupno, družbeno težavo nakazuje ključno dihotomijo v 19. stoletju. Sem sodijo tudi takšne razmere, da so na primer nekatere gospodinjske pomočnice svoje delo opravljale zgolj za hrano in namestitev.
Dedovanje omogoča položaj emancipirane ženske
Marko Kambič se je v raziskavi osredotočil na srednjeveške pravne vire v povezavi s primorskimi komuni. Ugotovil je, da pravne norme ustrezajo dejanskemu življenju, kar ni vedno nujno, saj ni samoumevno, da so se norme razlile v prakso. Ženske v obalnih regijah so bile v večji meri emancipirane. V Primorju že zgodaj zaznamo vpliv rimskega prava, pri čemer pa ne gre za kontinuiteto, ampak za zgodnjo recepcijo. Številni pravniki so namreč študirali v severnoitalijanskih mestih in ti zakoni so v ugodnih razmerah zaživeli tudi na Primorskem.
V svoji raziskavi se je posvetil dednemu pravu, saj prav premoženje določa samostojnost žensk. Justinijansko pravo izenačuje pravice žensk in moških pri dedovanju in v Piranu ter primorskih komunih je lepo vidno, da starši dokaj enakomerno zapisujejo svoje premoženje hčerkam in sinovom. Ko ni oporoke, je obveljal statut, ki prav tako hčere in sinove postavlja kot enakopravne dediče. V raziskavi poročnih in neporočnih dednih listih ter statutov je tako potrdil tezo, da je na dednopravnem področju sprva prevladoval moški, kar je spremenila odločitev odpraviti to do žensk krivično in sovražno ureditev, potem pa na južnem Jadranu in v italijanskih komunih ponovno prevlada moški. Močne trgovske rodbine so namreč ohranjale dignitas svoje družine prek dedovanja in sin je veljal za tistega, ki bo skrbel za interese rodbine v naslednjih generacijah. Primorski komuni pa so na tem področju imeli precejšnjo avtonomijo in se to ni zgodilo.
Večje slovenske založbe ne kažejo zanimanja
Knjiga predstavlja pomemben poskus zajeti zgodovino žensk v okviru dolgega obdobja, znotraj okvirov, ki so se jim včasih ženske prilagajale, včasih dejavno prestopale. Žal pa za takšne teme pomembne slovenske založbe ne kažejo zanimanja, je opozorila Verginella. Enako se je zgodilo s knjigo Pozabljena polovica, za katero ni pokazala zanimanja nobena izmed večjih založb, čeprav je bila knjiga iskana in tudi ponatisnjena. To po mnenju urednice kaže na splošno vzdušje in duh časa, v katerem strokovni argumenti niso vedno tisti, ki prepričajo.