Na predstavitvi knjige v knjigarni Konzorcij so se pogovarjali avtorica Cristina Battocletti, pisec spremne besede Adrijan Pahor ter prevajalca Tadej Pahor in Edvin Dervišević, pogovor z njimi pa je povezovala novinarka Neva Zajc, soustvarjalka BBC-jevega dokumentarnega filma o Borisu Pahorju.

Avtorica knjige Cristina Battocletti je prepričana, da bi bil Pahor zelo vesel prevoda, obenem pa je na ljubljanski predstavitvi dela opozorila tudi na pomen knjige v italijanskem prostoru. S Pahorjevo biografijo je po njenih besedah tudi italijansko bralstvo dobilo vpogled v pisateljevo življenje in delo, obenem pa služi kot opomin na fašizem in zatiranje ter nasilje nad Slovenci, na kar je veliko opozarjal tudi Pahor.

Ob izraženem presenečenju, da je Pahor, ki je sicer znan po svoji nezaupljivosti, Cristini Battocletti zaupal pisanje biografske knjige, je ta odvrnila, da sta se ujela. Avtor jo je želel “naučiti, kakšno je bilo življenje Slovencev”. Povedala je, da ji je več kot dve leti neutrudno pripovedoval svojo življenjsko zgodbo, kar tudi zanjo ni bil majhen zalogaj, še posebej, ker se je na srečanja k Pahorju vozila iz Milana.

Ko je spregovoril "hrošč"
V knjigi Pahor govori o svojih spominih, zgodbah dečka, oropanega kulture, pozneje zapornika, ki se bori za življenje, nato pa strogega in intenzivnega moža in očeta. Fašistična Italija je tržaške Slovence oklicala za “nikogaršnje otroke” oz. “hrošče”, Pahor pa v knjigi tako pripoveduje o spominih vse od zelo revnega otroštva, zaznamovanega z diskriminacijo, do vojne v Libiji in deportacije v koncentracijska taborišča; nato pa o vrnitvi v življenje in odkritju ljubezni, politične zavezanosti ter literarnih strasti. Pri Cankarjevi založbi so še zapisali, da je knjiga obračun življenja, "preživetega ob prestopanju fizičnih in duhovnih meja".

Avtobiografija brez meja, kot je knjiga podnaslovljena, je svojemu imenu zvesta, saj je bila že kmalu po izidu v italijanščini dopolnjena z novimi zgodbami. S štirimi dodatnimi poglavji obogatena izdaja je pri založbi Nave di Teseo izšla lani, ta pa uvajajo tudi slovenski prevod biografije. Prvo od teh je postavljeno v francosko mestece Lille, prvi kraj, ki ga je Pahor videl po pobegu iz koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen, je pojasnila Neva Zajc.

Avtobiografija kot poskus osebne katarze
Spremno besedo je h knjigi napisal pisateljev sin Adrijan Pahor, ki je povedal, da ga je pri branju biografskega dela presenetilo veliko stvari, in sicer tako na vsebinski, jezikovni kot zasebni oz. čustveni ravni. Po njegovih besedah je očetu "družina veliko pomenila, zelo jo je cenil, ni pa mu bila ovira za literarne kot tudi vsakršne druge projekte". Biografijo sam razume kot iskreno pisateljevo izpoved oz. poskus osebne katarze, da bi se odvezal krivde, ki jo je doživljal kot preživeli taboriščnik. Obenem pa delo predstavlja tudi njegovo etično in moralno zapuščino.

Knjigo je iz italijanščine prevedel pisateljev vnuk Tadej Pahor ob pomoči Edvina Derviševića. Kot je povedal prvi, je bil to zanj prvi večji literarni prevod, pri katerem je moral paziti na specifike v slovenskem jeziku in pravilne izraze še posebej v kontekstu vojaške terminologije, pa tudi politično-zgodovinskih in filozofskih razmišljanj. Dervišević pa je povedal, da je k prevajanju pristopil z večjo distanco, ker ni družinski član, obenem se je moral seznaniti s posebnostmi tržaškega okolja, ki ga do takrat ni tako dobro poznal.