Ruska realnost je temačna in Schlögel je v zvezi s tem zelo črnogled, po drugi strani pa je Pirjevec prepričan, da je bilo v Jugoslaviji ves čas čutiti odprta vrata na Zahod in je zato toliko bolj razočaran, da Slovenija svojih prednosti v 30 letih ni znala izkoristiti.

Nemški filozof, sociolog in zgodovinar Karl Schlögel se v knjigi Vonj imperijev, ki je nedavno izšla pri založbi Beletrina, skozi prizmo primerjalne zgodovine in kulturne zgodovine dveh zelo sorodnih si vonjav (Chanel Noº5 in Rdeča Moskva) in usod dveh izjemnih žensk (Coco Chanel in Nadežda Lamanova) posveča raziskovanju evropskega vzhoda, kulturni zgodovini nekdanje sovjetske zveze, stalinizmu, ruski diaspori in disidentskim gibanjem.

Tema Schlöglovega nedavnega pogovora z zgodovinarjem Jožetom Pirjevcem v Cankarjevem domu je bila razgradnja skupnosti in trideseta obletnica razpada dveh federacij, ki sta zaznamovali politično, družbeno in kulturno zgodovino 20. stoletja: Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Večer je bil naslovljen Razpadle države, razgrajene skupnosti?, odprl pa je serijo pogovorov teoretskega fokusa festivala Fabula, Fabula v teoriji.

Razočaran nad Putinovo Rusijo
Čeprav je Schlögel z Rusijo raziskovalno tesno povezan, je prepričan, da je država zašla v slepo ulico, v kateri se lahko marsikaj hudega zgodi. Že kot aktivista študentskega gibanja ga je zanimalo dogajanje v socialističnih državah, povojni sodni procesi pa so bili v središču njegovega zanimanja.

Po zaslugi ruskih oporečnikov, ki so v časopisih in samoizdanih knjigah pripravljali razpad Sovjetske zveze, je spremljal tako leto 1968 kot leto 1989, nato pa razočaran opazoval, kako je prav te disidente povozil vzpon novega oligarhičnega, darvinističnega razreda: "V zadnjem obdobju sem spremljal nastanek Putinove Rusije in res sem sprva verjel, da bo ta prometejski junak kaj spremenil – potem se je izkazalo, da ni bil prometejski, pač pa stierlitzovski, kagebejevski in stasijevski človek, ki je znova spravil na oblast glavno jedro nekdanje sovjetske moči. Nisem verjel, da se lahko zgodi aneksija Krima in doneckizacija Ukrajine, zato pravim, da nikoli ne smemo zaupati strokovnjakom. Verjel sem v Rusijo velikih talentov, ki je z improvizacijo sposobna premagati kaos in odpravljati krize. Od takrat imam velike težave, tudi Puškinovo nagrado, ki mi jo je podelil Putin, sem vrnil."

V avtoritarnem in avtokratskem režimu lahko pride čas novih nemirov, anarhije in divjega obdobja, je dejal Schlögel, na to pa seveda nismo pripravljeni.

"Ne zaupajmo strokovnjakom. Samo opazujmo dogajanje."
Schlogel je z obžalovanjem povedal, da kot zgodovinar ni bil pripravljen na kolaps Sovjetske zveze niti na vrnitev notranje moči KGB-ja in na priključitev Krima. Tudi na zahodne krize, od krize leta 2008, na covid, na novo železno zaveso na beloruski meji, na trenutno dogajanje v Afganistanu ni bil pripravljen. "Najtežje se je znajti v temi tega trenutka. Potem ko se nekaj že zgodi, ljudje vse vedo."

Jože Pirjevec je v pogovoru, ki ga je povezovala Ksenija Horvat, med drugim opozoril na razlike med Jugoslavijo in Rusijo, ki so povzročile tudi razlike v razpadu držav – med drugim je povedal, da je bil ruski narod znotraj svojega prostora tako številčen, kulturno, politično in intelektualno razvit, da je svoj jezik lahko vsilil vsem raznolikim narodom znotraj svojega ozemlja. Tega v Jugoslaviji ni bilo mogoče izvesti – čeprav so bile težnje v tej smeri.

Nadaljevanje Pirjevčega razmišljanja pa je ponudilo zanimivo iztočnico, da jezik sam ne more biti edina podlaga za trajno državno skupnost, če ta skupnost svojim entitetam ne zagotovi resnične enakopravnosti.