Razlog, da v kavarni ni bilo več prostega stola in se je moral marsikdo drenjati stoje, je nov (avto)biografski roman z naslovom Cavazza (Študentska založba), rezultat najdaljšega intervjuja pisateljice Vesne Milek.

Morda je trditev, da je igralec Boris Cavazza avtorici 'dovolil vstop v svoje življenje', treba vzeti z rezervo, saj ji je, kot je povedala na večeru, na številnih kavah in srečanjih o sebi povedal zelo veliko, pa vendar bi danes dejala, da ga sploh ne pozna. "On je res skrivnost," pravi. Ko je 'vir knjige', kot je Cavazzo v uvodu imenoval urednik Aleš Šteger, na začetku srečanja prebral odlomek iz knjige, pisateljici skorajda ne bi verjeli. Malokdo bi tako neposredno in odkrito spregovoril o občutku, ko se je pri približno šestih letih 'posral' v hlače, občutku sramu in ponižanja, ki je v resnici zares spomin na bolečino, prve stvari, ki se je spomni, in tistega, s čimer je zrasel. Težko bi zbrane pustil bližje, kot je Cavazza to storil s prebiranjem odlomka o svojih prvih spominih, o tem, kako je občutil, da mora nekaj povedati za svoje sinove … Tu se je ustavilo, spomin je premočan.

Pa vendar nadaljevanje pogovora in simpatičnega 'zbadanja' med igralcem in pisateljico o tem, kako trd oreh je bil njen sogovornik, pa o tem, kako je bil on točen, ona pa je vedno zamujala, ter o tem, kako sijajna biografija je Alabama Song, pokazalo, da Boris Cavazza zares ne pusti blizu kar tako. Morda je tudi to razlog za veselje ob končni izdani biografiji, o kateri sta se Cavazza in Milekova že davno dogovorila, pa jo vedno znova odlašala. Vendar razlog za poseg po knjigi je gotovo tudi to, da ne gre za 'klasično biografijo, kot jo je pred izdajo pričakoval Samo Ruglej, ki je pogovor tudi moderiral, ampak za nekaj drugačnega, za adrenalinski šok, ki ga je prebral na dah z orošenimi očmi.
Aleš Šteger je o romanu povedal, da gre za delo, ki bi ga moral vsak prebrati, ne zaradi osebe, o kateri pripoveduje, ampak zaradi zgodbe, življenja, o katerem pripoveduje. "Briše mejo med življenjem in bistvom, ki naredi literaturo tisto največ, kar lahko je – neposredno življenje." Kot škorpijon poženejo stavki romana bodico naravnost v srce, stavki, ki odražajo intenziven proces nastajanja knjige.
Ta intenzivni proces sta na pogovoru uspešno naslikala Milekova in Cavazza. Zakaj prav Cavazza? Zato ker je nobena slovenska oseba ne fascinira tako kot prav on. Ona ga je na eni številnih srečanj spraševala o Dostojevskem, on je padel v monolog o zobotrebcih. Podal ji je dva, nato pa rekel, naj to lepo raztegne. "Saj ti pišeš, ne pišem jaz," se je pošalil ob 'očitku', da je na njunih 'intervjujih' ona več govorila kot on.
Kako je bilo pravzaprav zares z zgodbo o tistem legendarnem potovanju na festival v Taormino, pa o zelenih pegah simpatije Dareta Valiča v Köbenhavnu? "Vedno ista zgodba, ki sem se je vedno drugače spominjal," pojasnjuje Cavazza. Vprašanje spomina in njegovih zank, o tem, kar se zares sami spomnimo in kaj je pravzaprav spomin na pripovedi drugih, je v bistvu pomemben spremljevalec avtobiografij. Pri tem si je Cavazza sposodil citat iz zadnjega Jančarjevega dela To noč sem jo videl: "'Jaz sem to črpal iz globočin jasnega spomina.' To, kar je bilo jasno, smo zapisali, kar je bilo megleno, pa sem si vsaj virtualno predstavljal, da je bilo tako."
Tam ni matematike, pojdi na akademijo
Čeprav bi Karpo Godina to zgodbo povedal drugače, Borisa Cavazze akademija sprva niti ni zanimala. Spominja se, da ni vedel, kaj bi študiral, pa mu je Dare Valič svetoval: "Pojdi na akademijo, tam ni matematike, ni fizike, ni kemije." In je šel. Čeprav si svojega življenja brez igralstva danes verjetno težko predstavlja, je ta poklic sinu Sebastianu odsvetoval. "Bil sem vesel, ko je hotel biti zobotehnik. Tu je denar." Čez mesec dni si je premislil, pa oče mu je resignirano pripomnil: "Pa pojdi na sprejemne izpite. Denarja pač ne boš imel."

Na Rugljevo opažanje, da v knjigi ni veliko prostora namenjenega njegovemu delu, gledališču, filmom, Cavazza pojasnjuje: "Meni so osnova življenje, otroci in družina. V tej knjigi je glavno to. O preostalem je tako veliko napisanega," razmišlja. In res je, Borisa Cavazzo na odru, na platnu dobro poznamo, mož za vsemi temi liki je tisti, ki nas zares zanima.