Da čas tej še ni bil naklonjen, pove šest pesmi, ki so bile moralno preveč sporne, zbirka pa zato sprva zasežena. 190 let po rojstvu tega velikega francoskega pesnika, njegovo znamenito zbirko pozna vsakdo, imenujemo ga za začetnika moderne poezije, v Franciji pa so nekateri njegovi verzi, ki opisujejo grozo in samoto, lepoto in hrepenenje in uveljavil novo senzibilnost, ponarodeli.
Charles Baudelaire se je rodil leta 1821 v Parizu in že pri šestih letih izgubil očeta. Odraščal je z zelo religiozno materjo in strogim očimom, poročnikom Jacquesom Aupickom, s katerima se je znašel v številnih nesporazumih. Po vpisu na študij prava se je odločil, da bo raje sledil klicu umetnosti in študij prekinil, takšno življenje pa ni bilo po godu očimu, zato ga je poslal v Indijo. A tja Baudelaire nikoli ni dospel, saj se je že prej izkrcal in se s prvo ladjo vrnil v Francijo.
Na dediščino po očetu je moral čakati do 21. leta, do takrat pa si je nabral številne dolgove in na zahtevo družine so mu dodelili skrbnika premoženja, ki mu je mesečno izplačeval skromno rento.

Odmik od narave, pozdravljeno velemesto
S pisanjem je le skromno zaslužil in zato vseskozi živel v pomanjkanju. Poročil se ni nikoli, med nekaj intimnimi zvezami pa je treba omeniti ljubezen do mulatke Jeanne Duval, ki je imela pomemben vpliv na njegovo poezijo. Tudi Marie Daubrun in Apollonie Sabatier sta služili kot navdih, a mu nista prinesli dolgoročnega ugodja, medtem ko je Duvalovi z nenehnimi prekinitvami razmerja pomagal vse do konca življenja. Do žensk je imel pravzaprav odvračajoč odnos, prav tako kot je negativno vrednotil naravo. V svetu se je počutil tuj, saj meščanski razred ni delil z njim pravega čuta za lepoto in umetnost. Zanj je bila lepota nekaj drugega, ni bila več povezana z resnico in dobroto. Lepoto je ločeval od dobrega, estetiko od etike, odmikal se je od narave in opeval velemesto. V poezijo je vpeljal estetiko grdega – tudi mrhovina je lahko lepa, groteskne podobe, verz je postal svobodnejši in pisal sinestezijah, Korespondencah. Pesem, v kateri piše o harmoniji vseh čutov, barv, vonjev, zvokov pomeni prve korake proti simbolizmu.

'Narava je svetišče, kjer živi stebri
zašepetajo včasih zmedene glasove;
tam človek hodi mimo skoz gozdove
simbolov, ki vanj zro z domačimi očmi.
Kot se podaljšani odmevi sred daljave
stopijo v temačno in globoko enost,
prostrano kakor noč in kakor čudna jasnost,
tako soglašajo barve, zvoki in vonjave.'

Njegova poezija nam pripoveduje o nadvse trpinčeni, razdvojene osebnosti, ki - kot je nekoč povedal Boris A.- Novak, tudi avtor prevoda zgornjih kitic - nagovarja svet okoli sebe z otroško nežnim glasom v naslednjem trenutku govori skrajno kartezijansko, skorajda ravnodušno, na vsak način pa hladno glasbo besed. Nato pa ponovno najde, išče, raziskuje, blodnjake medčloveških odnosov in tudi svoje lastne psihe.
Vsestranska podoba temnih strani življenja
Charles Baudelaire je stremel k prenovitvi francoske romantike, ki se je po njegovem mnenju izražala skozi preveč neposredne čustvene izlive. Občutja sodobnega človeka so po njegovem mnenju zahtevala nov umetniški izraz, kar so nato njegovi nadaljevalci, kot so Rimbaud, Mallarme in Verlaine, nadaljevali s simbolizmom in dekadenco. Osrednji motiv Baudelairove lirike je romantično nasprotje med idealom in stvarnostjo, kar je pesnik obnovil v doslednejši obliki s tem, da ga je dopolnil z globljo in vsestransko podobo temnih strani življenja, naproti pa jim je postavil intenzivno težnjo po očiščenju ob dotiku z višjo resničnostjo.
Med grehom in čistostjo
Krščanstvo, ki ga je spremljalo v otroštvu, je očitno pri pesniku pustilo močne sledi, na kar kaže vseskozi prisotna močna razpetost med grehom in čistostjo. Z motiviko Zla, v istoimenskem ciklu omenjene zbirke, ravnodušnega Boga nadomesti Satan, ki pozna vse zemeljske skrivnosti, praznino in smrtjo je segel v skrajnosti subjektivnega doživljanja ter se približal nihilizmu.
Rože zla (Les fleurs du mal) je napovedal že leta 1855, izšle pa so dve leti pozneje. Prva izdaja je obsegala 150 pesmi, razdeljenih v pet ciklov – Spleen in Ideal, Vino, Rože zla, Upor in končno Smrt. Druga je bila leta 1861 je obogatena z novimi 35 pesmimi in ciklom Pariške slike.

Zadnja leta življenja
Že ob vpisu v univerzo se je okužil s spolno boleznijo, svoj davek pa so zahtevali tudi dolgoletno uživanje lavdanuma, revščina in stres. Zadnji dve leti svojega življenja je preživel delno paraliziran v 'maisons de santé' v Bruslju in Parizu, kjer je njegovo življenje ugasnilo leta 1867. Ljubitelji poezije pa se še danes radi ustavljajo ob njegovem poslednjem počivališču na pokopališču v Montparnasseu.