Poleti 2010 je v knjižni zbirki Beletrina izšel ponatis romana Jamnica, v kratkem pa pri Beletrini načrtujejo tudi izbor manj znane kratke proze Prežihovega Voranca, ki ga bo naredila Silvija Borovnik. Jamnica, delo s podnaslovom Roman soseske, je kmečki kolektivni roman, vsebinsko nadaljevanje romana Požganica. Ta opisuje koroški plebiscit leta 1920, Jamnica pa nadaljuje pripoved o življenju koroških vasi do leta 1935.

Novi pogledi na Prežihovo delo
Ker je od zadnjega simpozija o delu Prežihovega Voranca minilo že več desetletij, so se odločili, da skupaj s Prežihovo ustanovo in Cankarjevim domom organizirajo mednarodni simpozij o ustvarjanju Prežihovega Voranca, ki je ponudil nove poglede na delo enega najpomembnejših slovenskih pisateljev.

Udeleženci so poslušali prispevke pomembnih slovenskih in avstrijskih literarnih raziskovalcev, ki bodo govorili o tematskem regionalizmu v Prežihovih delih, koroškem vprašanju pri Prežihu, humorju in groteski v njegovih delih, njegovi kratki pripovedi, koroški jezikovnosti v delih Prežihovega Voranca in o pisateljivih mladinskih besedilih.

Simpozij se je začel s predavanjem Silvije Borovnik z naslovom Znani neznani Prežih. Borovnikova simpozij tudi vodi.

Borovnikovnikova se je še posebej posvečala njegovi zgodnji kratki prozi, ki jasno priča, da so se v preteklosti v slovensko družbeno zavest o njem in njegovem delu zasidrale nekatere napačne predstave. Meni, da sta za Vorančevo najzgodnejšo kratko prozo značilna ekspresionizem in naturalizem, kasneje je prevladala nova stvarnost. Na zgodnja besedila Prežihovega Voranca je s svojo pisavo vplivala tudi Zofka Kveder, ki je pogosto tematizirala patološkost družbe, nasilje in trpljenje žensk.

Dokaz, da je bil Prežihov Voranc dolgo časa ujet v ideološke in selektivne interpretacije nekdanjega režima, so tudi bralcem slabše poznana dela, v katerih je obravnaval čas druge svetovne vojne. Vojenga časa ni prikazana črno-belo. Voranc se je lotil številnih tabuiziranih vprašanj, od razcepljenosti družin na nemško in partizansko stran do prizorov, ko partizanka ustreli svojo tovarišico.

Literarna znanstvenica Urška Perenič je v svojem referatu, ki ga je pripravila z Miranom Hladnikom, vztrajala pri socialnem relaizmu. Obravnavala sta Vorančev obsežen roman Jamnica s podnaslovom Roman soseke, ki ga je nedavno ponatisnila Študentska založba. Voranc v romanu obravnava čas med letoma 1921 in 1939. Osrednji subjekt romana je kolektiv, znotraj njega pa so vsi posamezniki razredno opredeljeni, kar je tudi kompas njihovega ravnanja. Jamnica se zaključi programsko, saj konservativni kmet Munk, ki ne mara ne mesta ne industrije, iz preživetvene nuje sklene pakt s proletariatom.

Hladnik je dodal, da se pri nas socialni realizem nemara razume preozko, preveč ideološko. Če bi pod socialni realizem uvrstili literaturo, ki na prvo mesto postavlja socialno problematiko, potem Hladnik ne vidi razloga, zakaj se velik del Vorančevega opusa ne bi umestil v to literarno smer.

Jezikoslovec Marko Jesenšek je opozoril na še eno plat, ki Voranca oddaljuje od ukalupljenega šolskega branja. Opomnil je, da je imel Voranc smisel za humor, ki ga je pogosto uporabil tudi v svojih delih. Toda žal so vmes posegle uredniške in lektorske odločitve, ki niso bile najbolj naklonjene Vorančevi humorni plati. Jesenšek je zato pozval k izdaji izvirnih zapisov, ki bi pisatelja pokazali v novi, drugačni luči.

Na simpoziju sodelujejo številni drugi literarni znanstveniki, ki opus Prežihovega Voranca na novo osvetljujejo z več strani. Samorastniki, Požganica, Doberdob, Solzice in številna druga dela so tako ponovno v središču pozornosti, ki si jo, kot se strinjajo sodelujoči na simpoziju, vsekakor zaslužijo.