Eno najbolj pričakovanih knjižnih del leta, roman Harukija Murakamija 1Q84, v angleščini izide 25. oktobra, že nekaj časa pa prvo poglavje lahko preberete na Facebooku. No, na omenjenem družabnem omrežju je dostop omogočen le oboževalcem strani pisatelja, kar pa zlahka postanete.

Na Japonskem so težko pričakovano knjigo skrbno varovali in vse do dneva izida prvega dela, 29. maja 2009, v javnost (tudi na željo avtorja) ni pricurljal niti en sam odlomek. No, pred izidom v angleškem jeziku, predvsem v ZDA jo pričakuje številno bralstvo, pa je drugače. Že julija se je spletna književna revija The Millions dokopala do prvega odstavka in ga objavila na spletu. A šele naslednji odstavek je tisti, ki začne razkrivati zgodbo romana.

Murakamijev "magnum opus" na 1.000 straneh?
5. septembra je izvleček iz knjige, zgodbo z naslovom Town of Cats (Mačje mesto), objavil The New Yorker, kmalu zatem pa je prvo poglavje prišlo na Facebook. A prav veliko o vsebini knjige iz teh besedil ni mogoče sklepati, saj se roman v angleškem prevodu razteza na kar 944 straneh.

V japonščini je delo 1Q84 zaradi obsežnosti izšlo v treh delih (na skupno 1.060 straneh) in postalo prava senzacija: prvi natis so razprodali že na dan izida, v enem mesecu pa je pošlo milijon izvodov.

Seveda je na spletu že mogoče brati o vsebini dela, a vam je ne bomo razkrivali, lahko pa citiramo Matthewa Chozicka, ki je za Japan Times zapisal, da so Murakamijeva dela postala bistvena za razumevanje sveta danes in da je v tem delu svojo veščino izpilil bolj kot kadar koli prej.

Chozick dodaja, da sta za izjemno prodajno številko sicer res zaslužni pisateljeva prepoznavnost in medijska pozornost, a se bo s časom delo morda izkazalo za Murakamijev "magnum opus" ali vsaj najboljše delo leta 200Q (spomnimo, na Japonskem je izšlo že leta 2009). Roman, v katerem se prepletajo tematike smrti in fetišev, pa tudi humorja, bi lahko postal obvezno branje za vsakogar, ki želi spoznati sodobno japonsko kulturo, je še zapisal Chozick.

O čem govori Murakami, ko govori o teku
Z Murakamijevim izvirnikom se je spet spopadel njegov "hišni" prevajalec, harvardski profesor Jay Rubin, ki je za The New Yorker spregovoril o procesu dela in o sodelovanju s pisateljem. Kot pravi prevajalec, odsvetuje branje prevodov in priporoča izvirnike. A kaj, ko japonščine ne obvlada ravno vsakdo.

No, Rubin se je pravzaprav spopadel le s prvima dvema deloma, tretjega je prevedel Philip Gabriel, a bodo vsi trije združeni v eno knjigo. Na slovenski prevod romana 1Q84 bomo najbrž čakali kar nekaj časa, medtem pa se lahko Murakamijevi oboževalci s tega konca sveta "tolažijo" z njegovo knjigo spominov, v kateri opisuje svoje tekaške podvige: O čem govorim, ko govorim o teku.

Čeprav morda niste tekač(-ica), se ne "ustrašite" naslova, knjiga je odlično branje tako za športne navdušence kot za tiste, ki imajo preprosto radi Murakamijevo delo. V njej verjetno najslavnejši živeči japonski pisatelj razkriva, kako se tek in pisanje prepletata in marsikdaj združujeta v eno, vse odkar je pri tridesetih zaprl svoj džezovski bar v Tokiu in začel teči (in nehal kaditi).

Zdaj je pisatelj v 60. letih življenja, za sabo pa ima že nekaj najtežjih maratonov na svetu (pod žgočim grškim soncem se je podal celo na tek od Aten do Maratona, po katerem je maraton kot disciplina dobil ime) in je tudi triatlonec, ki teče, plava in kolesari. Sproti, no, med tekaškimi podvigi, pa je postal še svetovno znani pisatelj.

Kot so zapisali pri založbi Mladinska knjiga, pri kateri je delo izšlo v slovenščini: "In čeprav pisatelj dobro ve in čuti, da se krajšajo kilometri proge in povečuje kilometrina življenja, je avtobiografija O čem govorim, ko govorim o teku odličen duhovni trening, po katerem bralcu preostaneta le dve možnosti: da obuje tekaške copate in se poda v dir ali pa navdihnjeno – po zahtevni športni preizkušnji telesa – napiše svojo zgodbo."