"Zemlja, prod, ki naj bi bila trdna, kar naenkrat postaneta mehka kot tekočina," piše Haruki Murakami v kratki zgodbi z naslovom Tajska, ki se je znašla v njegovi knjigi Po potresu.

Potresi so znak, da je planet živ, in način, na katerega se Zemlja na novo oblikuje. A čeprav je to znanje v abstraktnem smislu morda tolažeče, ni ravno uporabno, ko pride do katastrofe, kakršno sta povzročila potres in cunami pred dnevi na Japonskem. V takšnih časih je seveda potrebna materialna tolažba: hrana in voda, reševalne ekipe ... pa tudi, kot piše David L. Ulin v Los Angeles Timesu, književnost. Sam je napisal delo The Myth of Solid Ground: Earthquakes, Prediction and the Fault Line Between Reason and Faith.

Že skoraj odkar vemo za potresne pojave, smo ljudje o njih pisali in Ulin je zbral devet del (vsako za eno od stopenj po Richterjevi lestvici, kolikor jih je dosegel najnovejši potres), iz katerih odsevata naš strah in strahospoštovanje do vsemogočnosti planeta, na katerem živimo.

Vsi božji otroci plešejo
Ker se je aktualni potres zgodil na Japonskem, smo se izmed Ulinove deveterice odločili podrobneje predstaviti delo japonskega avtorja o japonskem potresu: zbirko zgodb Harukija Murakamija Po potresu iz leta 2000 (Jay Rubin, ki je delo dve leti pozneje prevedel v angleščino pod naslovom after the quake, pravi, da je Murakami vztrajal, da mora biti naslov v prevodu zapisan brez velikih začetnic, kar v japonščini ne predstavlja težave, saj razlike med velikimi in malimi začetnicami v pisavi, ki jo uporabljajo, ni).

Delo je Murakami napisal kot odziv na potres v Kobeju 17. januarja 1995, v katerem je umrlo več kot 6.000 ljudi. Izvirni naslov dela bi sicer lahko prevedli v Vsi božji otroci plešejo. Takšen je tudi naslov ene od šestih kratkih zgodb v knjigi in prav po tej so posneli film. Na BBC-ju so po delu posneli radijsko igro, dve izmed zgodb sta v ZDA zaživeli tudi na odru.

Čeprav v nekaterih od teh zgodb katastrofa igra le obrobne vloge, "popotresni sunki" pretresajo celotno knjigo. "Celih pet dni je sedela pred televizijo in strmela v podrte banke in bolnišnice, celotne nize trgovin v plamenih, prelomljene železniške tire in avtoceste. Nikoli ni rekla niti besede. Globoko je bila pogreznjena v blazine zofe, njena usta so bila zaprta in ni odgovorila niti, ko je Komura spregovoril z njo. Ni stresla z glavo ali pokimala. Komura sploh ni bil prepričan, ali jo je dosegel zven njegovega glasu," piše Murakami v zgodbi UFO in Kushiro (NLP v Kuširu).

Poleg zbirke intervjujev in esejev Podzemlje, v katerih so glavna tema napadi na tokijski podzemni železnici iz leta 1995, in The Wind-Up Bird Chronicle (v prostem prevodu Kronika o umetnem ptiču), kompleksnega razmišljanja o sodobni zgodovini Japonske, je Po potresu del Murakamijevih prizadevanj v smeri natančnejšega raziskovanja japonske narodne zavesti.

V vseh zgodbah v zbirki Po potresu se ponavljajo motivi, teme in elementi, značilni za številne prejšnje Murakamijeve kratke zgodbe in romane, a je zaznati tudi večje stilistične spremembe. Vseh šest zgodb je napisanih v tretji osebi, kar je odmik od Murakamijevega pisanja v prvi osebi. In le v eni od šestih zgodb so razvidni nadnaravni elementi, ki so sicer v večini Murakamijevih del. Vse se dogajajo v času med februarjem 1995, mesecu med potresom v Kobeju in napadih na tokijsko podzemno železnico z živčnim plinom sarinom, v katerih so člani kulta Aum in ubili 12 ljudi, okrog 5.000 pa zastrupili. Kult Aum naj bi si z napadi prizadeval strmoglaviti japonsko vlado. Takrat je imel 10.000 privržencev, večino pa so v racijah po napadu polovili.

Prevajalec Jay Rubin je o zbirki povedal: "Osrednji liki v delu živijo daleč od fizičnega razdejanja, ki ga spremljajo le na televiziji ali v časopisih, a za vsakega od njih velikansko razdejanje, ki ga je povzročila Zemlja, postane prelomnica v življenju. Morajo se sprijazniti s praznino, ki jo v sebi nosijo že leta." Ali če sklenemo z Murakamijevimi besedami: "Ko ugasne ogenj, boš začutil hlad. Zbudil se boš, pa če to hočeš ali ne."