Bečka bo z uprizoritvijo angleške pravljice Pogumna Molly odprl lutkovno sezono v Mini teatru. Zgodba pripoveduje o treh sestricah, ki se izgubijo v gozdu, predvsem pa o najmlajši, a tudi najspretnejši in najpogumnejši Molly. Nič je ni strah, ko Velikan rjove "Grah in leča, žgancev sklečka, jaz pa jedel bi človečka!" in ga spretno ukane prvič, ko mu dekleta pobegnejo, nato pa še trikrat, ko se k njemu napoti na prošnjo francoskega kralja, da mu vrne ukradene stvari.

Režiser, ki je izpostavil, kako pomembno je zanj, da pri ustvarjanju predstave upošteva tudi odrasle gledalce, saj si želi, da bi starši, vzgojitelji in učitelji predstavo gledali skupaj z otroki, se tokrat v Mini teater vrača četrtič. Po Obutem mačku pred osmimi leti je tu režiral še pravljico Mizica, pogrni se in večkrat nagrajeno Sneguljčico, vse pa odlikuje njegov značilen, sproščen, duhovit in ironično kritičen odnos do pravljice, lutkovnega medija in gledališča. Pri vseh štirih predstavah je sodeloval z igralcem Josejem, s katerim sta se odlično ujela, tokrat se mu na odru poleg lutk pridružuje tudi Robert Korošec. Stalnica pa je tudi njegovo sodelovanje z Robertom Smolikom, oblikovalcem lutk in scenografije.

Pravljica Pogumna Molly je v našem prostoru najmanj znana, morda čisto novo odkritje v primerjavi z drugimi tremi pravljicami, ki ste jih postavili na oder Mini teatra.

Tudi na Češkem zgodba ni dobro poznana. Vedno skušam najti nove teme in nove zgodbe, ki se mi zdijo zanimive. Pogumna Molly je zelo "angleška pravljica", pripoveduje o velikanih, ki jedo ljudi. Morda je to malo strašljivo, a tudi v izvirnih zgodbah bratov Grimm ali drugih najdemo grozljive stvari. Na oder jo skušamo postaviti na zabaven način in s humorjem, tako da verjetno otrok ne bo strah (smeh).

Prebral sem kar nekaj angleških pravljic in zdise mi, da so drugačne od ruskih ali čeških. Za vzhodnoslovanske pravljice je tipično, da v njih nastopi baba jaga ali čarovnica, ki morda tudi jé ljudi, a je hkrati zelo pametna in pozna tudi kakšne magične trike. Pri angleških pravljicah, ki sem jih bral, pa zlobni lik ni prav pameten. Velikan in Velikanka v Pogumni Molly sta sicer zelo močna, a tudi zelo neumna. Pa še nekaj se mi zdi zelo zanimivo – v Pogumni Molly je glavni junak majhno dekle. Ona lahko stori vse.

Osnovno zgodbo in dogajanje pravljice ohranite, a jo pogosto interpretirate drugače, jo postavite v naš čas in prostor, z veliko humorja in tudi nekaj ironične naperjenosti proti posameznim vidikom naše družbe. Tako ste se pri Sneguljčici usmerili na okolje in ekologijo, pri Mizici, pogrni se na sebičnost in potrošništvo. Ste podobne bodice vnesli tudi v zgodbo pogumne Molly?

Upam (smeh). To je moj način dela, ne samo moja osebna pot, tako delamo tudi v gledališču Bouchty a loutky (Buhteljni in lutke). Rad imam, da se v zgodbi prepletata dve ravni, ena za otroke in ena za odrasle. Moj osrednji namen ni, da bi bil kritičen ali da bi se postavil v vlogo mentorja, temveč da se mi zdi ideja zabavna. Pri Sneguljčici mi je bila, denimo, všeč ideja, da bi bili vsi palčki enaki in bi bilo vsem enako ime ter da rešitelj ni lovec, ampak inženir. V Pogumna Molly se pojavijo parfum L'occitane, Diorjevo oblačilo in Plečnikov stol. Takšne ideje me preprosto zabavajo. Če te lepo vpeljemo v zgodbo, ki nato deluje malo kritično, se to zgodi zato, ker celotna ekipa dela skupaj in hočemo, da je zanimivo tudi za nas. Če uživamo mi, bo pozneje mogoče tudi občinstvo.

Najljubše mi je, ko v gledanju uživata tako otrok kot starši ali otroci in vzgojitelji, učitelji. Tudi sam sem oče in ni mi prijetno, ko z otrokom sedim in gledam predstavo ali serijo, ki je zasnovana na zelo preprosti otroški ravni, na neki način "revno". Seveda mora biti zgodba preprosta in razumljiva, da ji lahko otroci sledijo in uživajo v njej. V takšno zgodbo sam rad vključim še drugo raven, posamezne elemente ali šale, namenjene odraslim, saj si ne želim, da starši otroke čakajo pred gledališčem.

Koliko ste spremenili zgodbo Pogumne Molly v primerjavi z izvirno pravljico?

V angleški pravljici imata Velikan in Velikanka tri deklice velikanke, ki jih Molly ponoči zamenja s sabo in svojima sestricama, Polly in Dolly, tako da Velikan po pomoti poje svoje lastne hčerke. To bi bilo precej strašno, razmišljali smo, kako bi prikazali brez krvi, z majhnimi nogicami, ki bi bingljale iz Velikanovih ust, pozneje pa smo to idejo opustili, saj se nam je zdelo, da bi brez potrebe morali uporabiti več lutk. Potem smo raje spremenili zgodbo tako, da vse tri sestrice pobegnejo. V izvirni pravljici je španski kralj tisti, ki Molly zaprosi, da mu prinese meč, krono in mošnjiček z denarjem, ki mu jih je Velikan ukradel, v naši predstavi pa nastopi francoski kralj, spremenil pa sem tudi ukradene predmete.

Kako, da je francoski kralj tako navezan na Plečnikov stol?

Zaradi povezave Plečnika s Čehi (smeh). Rad imam dela, ki jih je Plečnik naredil na Češkem, in morda sem jih želel malo popularizirati tu in ga predstaviti otrokom.

Pri vseh pravljicah, ki ste jih režirali v Mini teatru, ste tudi avtor priredbe, samo pri Sneguljčici ste sodelovali s slovensko dramaturginjo Zalo Dobovšek. Kako vam to uspe, pri tem, da ne govorite slovenskega jezika?

Vaje z igralci začnemo na podlagi besedila, ki ga pripravim vnaprej, tokrat mi je pomagala tudi dramaturginja Katerina Schwarzova, v slovenščino pa ga prevede prevajalec. Na vajah potem delamo posamezne prizore in praktično igralsko delo in besedilo se sproti spreminja. Kar dobro deluje kot zapisan jezik, ne zveni dobro tudi z odra. Mislim, da spremenimo kar 50 odstotkov besedila. To besedilo zapisujem po tem, kar slišim od igralcev, tako da je besedilo vedno napisano v nekem čudnem jeziku, saj prav vsega, kar v slovenščini igralci izrečejo, ne razumem. Pri Sneguljčici je bilo to zapisovanje besedila veliko lažje, saj mi je pri tem pomagala Zala.

Vse štiri predstave v Mini teatru ste naredili z dvema igralcema, ki upravljata po več lutk. Stalni igralski sodelavec pri teh predstavah in tudi avtor songov je Jose.

Jose mi je zelo všeč. Zares ga zanimajo lutke, zaupa mi in zato zlahka sodelujeva. Isto sem občutil z Aljažem (Jovanovičem, igral je v predstavah Mizica, pogrni se in v Sneguljčici, op. a.), a trenutno uživa v svojem delu v ljubljanski Drami, zato smo k predstavi povabili Roberta Korošca. Robert je še študent, a se mi zdi zelo dobro, da tudi mlada generacija igralcev dela z lutkami na takšen način.

Kakšna je vloga igralca pri vašem delu? Na podlagi njihove igre na vajah se piše spremenjeno besedilo, zanimivo se mi zdi, kako jih spodbujate, da naj morebitno napako pri animaciji »uporabijo« - jo vključijo, komentirajo, in ne skrijejo.

Improvizacija je v našem procesu zelo pomembna in brez igralcev ne bi mogel zgraditi celotne predstave. Fino je, da so si med seboj različni. Če bi Pogumno Molly delal s katerim koli drugim igralcem, bi bila to čisto druga predstava, kot je z Josejem in Robertom.

Takšen je moj način razmišljanja o teatru. Po eni strani ga jemljem zelo resno in je pomemben del mojega življenja, po drugi pa nisem privrženec dramskega gledališča, v katerem bi vse moralo biti zelo resno in pomembno. Rad pokažem ljudem, da se lahko tudi mi zabavamo pri delu ter pri izvajanju, in verjamem, da se bodo potem tudi oni zabavali ob gledanju. Takšno misel skušam prenesti igralcem. Morda nekateri, s katerimi sodelujem, res niso perfektni pri animacij, a so lahko zelo dobri pri tem, da pokažejo gledalcem, da skušamo narediti najboljše kot lahko in se hkrati še zabavamo. Meni se zdi to zelo pomembno.