Zaradi epidemije covida-19 so se kulturni sporedi izpraznili, prepoved javnega zbiranja pa je različne umetnostne ustanove pahnila v negotovost. Sedeži v gledaliških dvoranah in kinih so samevali, vrata knjigarn so bila zaklenjena.
"Prah se nabira v vitrini, list z obvestilom o covidnih ukrepih rumeni in se zvija, informacija o zaprtju se stara in postaja sumljivo nepomembna," slovenski pisatelj, igralec, scenarist in režiser Metod Pevec opiše znani prizor: "Žalostno. Malce preobčutljivo se mi je pritaknilo vprašanje, kako se počuti kinodvorana brez občinstva, brez svetlobe, ki se je vsak večer ostra in polna vsebine odbijala od platna? Nas bo v tej žalostni temi počakala, da se vrnemo?"
Pevec razlaga, da se v tem obdobju v kulturni sferi počuti kot lik distopičnega filma, "katerega producent in scenarist sta se nekam skrila". Tako kot mnogim drugim mu je umetnost vedno pomagala razumeti lastno življenje, "zdaj brez te možnosti nekako ne vidim naprej. To pa lahko v človeku vzbuja strah."
Nove družbene razmere so postale tudi laboratorij za drugačne umetniške prakse, kultura se je deloma spremenila na splet in skušala tam najti stik z ljudmi. Ti so se za oporo v spremenjenih razmerah obračali tudi h kulturi, ki pa je v tem času tudi sama utrpela škodo.
"Ne bi rad ponavljal, česar se vsi zavedamo, pač, računalniški zasloni so letos postali več kot le naše okno v svet, vendar se mi zdi to okno vsak dan bolj varljivo. Po Zoomu in drugih aplikacijah se veliko pogovarjamo, veliko snujemo, načrtujemo, bojim pa se, da postajajo gradovi v oblakih že tako težki, da se nam bodo kmalu sesuli na glavo," razlaga Pevec in nadaljuje: "Po drugi strani pa sem si tudi malo oddahnil: postaja očitno, da vsega, sploh pa ne kulture, ni mogoče preseliti v virtualni svet. Ne deluje, kino je kino, igralec je na resničnem odru resnični človek, glasba je dejansko živa brez prenosa in tako naprej."
Slovenski film ugasnil kamere
"Leto katastrofe," to je žanr, v katerega bi leto 2020 po filmsko uvrstil režiser, scenarist in producent Miha Hočevar.
Film je v krizi: mnogi festivali so v tem obdobju doživeli klavrno usodo, številne težko pričakovane premiere so morali prestaviti, ustavila so se tudi snemanja, prodaja vstopnic po svetu pa je upadla za milijarde evrov, medtem ko se je povpraševanje po spletnem predvajanju filmskih naslovov povečalo.
Slovenski film pa je po mnenju Hočevarja bolj kot epidemija prizadela blokada sredstev, ustavila so se tudi plačila za že opravljeno delo po veljavnih pogodbah, opozarja. Filmarji so bili sicer uvrščeni v naslednji protikoronski sveženj, dodaja: "No, iskreno upam, da bo vsaj na ta način šlo skozi, bomo videli. Tako bi družine neplačanih ‘filmarjev parazitov’ in njihovih sodelavcev imele vsaj polepšane praznike, če je bilo že leto katastrofalno."
"Mnogi ustvarjalci in filmski delavci čakajo na izplačilo za že opravljeno delo, filmi so zastali v predprodukciji ali postprodukciji, snemanja se prestavljajo," stanje opiše predsednica Društva slovenskih režiserjev Urša Menart.
Sosednje države ob upoštevanju ukrepov filmsko produkcijo nadaljujejo, opaža režiserka in opozarja, da ji namenjajo celo dodatna sredstva ter se trudijo, da bi sektor preživel.
"Slovenija žal ostaja ne samo ena redkih evropskih držav, ki avdiovizualnemu sektorju ni zagotovila dodatnih sredstev in pomoči, ampak tudi edina država, ki sredstva za nacionalni filmski program v tem času blokira," še dodaja Menartova.
Pozor, kino do preklica zaprt!
Kinematografi Art kino mreže Slovenije so se v letu 2020 zaradi epidemije zaprli dvakrat, tudi ko so bili v vmesnem obdobju odprti, pa so se ljudje zaprtih prostorov izogibali in je bilo obiskovalcev precej manj. Organizacija ocenjuje, da je obisk v posameznih kinodvoranah upadel za 50–70 odstotkov, čeprav je bilo glede obiska leto 2019 najuspešnejše doslej, trend pa se je nadaljeval tudi v prvih dveh mesecih tega leta.
"Pandemija je najprej ogrozila obstoj kinematografov nasploh, omejila dostop do kakovostnih vsebin, zaradi varnostnih ukrepov pa naše delo otežila in podražila. Ampak kini so vedno zelo prilagodljivi, naučili smo se hitro odreagirati in se prilagoditi razmeram, pa čeprav smo čez poletje delali z omejenim številom sedežev in z veliko manj gledalci," razlaga predsednik Art kino mreže Slovenije Jure Matičič.
V obdobju, ko so kinematografi obiskovalce lahko sprejemali, so delovali pod posebnimi pogoji, a so kljub delnemu odprtju imeli znatno poslovno škodo, saj ustvarjajo visok odstotek lastnih prihodkov, še navaja sogovornik in opozarja: "to na srednji in dolgi rok pomeni manj sredstev za vlaganje v druge programe, kot so filmska vzgoja, to je delo z vrtci in šolami, širjenje filmske kulture, posebni dogodki, kot so pogovori z režiserji, filmskimi ustvarjalci, promocijo slovenskega filma."
"Stremimo k temu, da bi vsa umetniška, mestna in neodvisna kina po državi ostala odprta," opozarja sogovornik, ki v moč kinematografov in kakovostnih filmov kljub kriznemu letu še vedno verjame, saj ti po njegovem mnenju gledalcev ne bodo izgubili. Kljub temu je prihodnost za sektor, v katerem deluje, nejasna, saj od države niso prejeli posebne pomoči: "Žal ugotavljamo, da tudi po poti rednih razpisov za sofinanciranje art programov pomoči ne bomo dobili, saj so na Ministrstvu za kulturo naši ‘branži’ namenili le polovico od najprej razpisanih sredstev, tako da je večina kinematografov ostala brez pomoči."
Matičič se boji, da bodo dolgoročne posledice podhranjenosti kinodvoran, ki predvajajo kakovostne filme, usodne, saj "kinematografi ne bodo več čutili potrebe po predvajanju kakovostnih filmov, ampak se bodo raje zatekali k ‘ziheraškemu’ predvajanju ‘blockbusterjev’."
Prav zaradi tega pri AKMS-ju snujejo mrežo VOD, ki bo ponujala posnetke na zahtevo, poleg tega pa omogočala oglede filmov za šolarje, pogovore po predvajanjih in vrsto drugih dejavnosti.
"Kljub temu da so naša vrata trenutno zaprta, se za njimi ogromno dogaja, rojevajo se nove ideje, novi projekti in komaj čakamo, da jih bomo uresničili. Verjamemo, da se bodo gledalci k nam vrnili," še pove Matičič.
Založništvo bo posledice čutilo še leta, ljudje kupujejo knjige za samopomoč
"Na založništvo je zaradi epidemije najbolj vplivalo zaprtje knjigarn, ki so bile do zdaj zaprte skupaj že skoraj štiri mesece," pojasni glavni urednik Mladinske knjige Bojan Švigelj in opozori, da je bil nenaden upad prodaje drastičen.
Leto 2020 je slovenskemu knjižnemu trgu zadalo še en udarec, trg pa že tako doživlja krizo, saj se je v zadnjem desetletju prepolovil, glede na raziskave pa približno polovica prebivalcev Slovenije letno ne kupi nobene knjige. Založbe so se morale prilagoditi in se osredotočiti na spletno prodajo, ki pa ni mogla v celoti nadomestiti izpada knjigarn.
Nekatere med njimi so za svoje bralce pripravljale spletne predstavitve novih knjig in druge vsebine, knjigarna založbe Beletrina se je na primer pridružila podjetju, ki sicer s kolesi dostavlja hrano. V tem času se je v knjižnicah, ki so tudi zaprle svoja vrata, in na spletnih platformah založb povečala izposoja elektronskih knjig, s čimer se je razširilo branje na digitalnih bralnikih.
Nekatere založbe v letu 2020 zaradi zmanjšanih prihodkov niso izdale vseh knjig, ki so jih načrtovale, zaradi dolgih ciklov izdajanja knjig pa se bodo posledice epidemije na založniškem trgu pokazale šele čez leto ali dve.
"V obdobju, ko so bile knjigarne odprte, je bila prodaja dobra, kar kaže na to, da so si ljudje želeli brati," pojasnjuje prvi mož Mladinske knjige in dodaja: "Seveda ne moremo razumeti, da so knjigarne med zadnjimi trgovinami, ki so lahko odprte. Knjige se brez omejitev prodajajo še marsikje, v knjigarnah pa ne. Tudi večina evropskih držav je imela kljub epidemiji knjigarne večino časa odprte."
Med epidemijo so ljudje v glavnem brali dela, ki govorijo o katastrofah, če je bilo povpraševanje po knjigah za osebno rast v Sloveniji že tako veliko, saj najbolj prodajana knjiga zadnjih let spada prav v to kategorijo, pa se je, kot opaža Švigelj, v letu 2020 zanimanje za tovrstno čtivo še okrepilo, Mladinska besedila pa je v posebni zbirki Ergo izdala krajša tekste o različnih vidikih epidemije.
Kulturni šok: Poezija na Facebooku
"Umetnost je ključno zavezana socialnemu stiku," poudari pesnica Anja Golob, ki je znana tudi po svojih branjih poezije pred občinstvom v živo. Ker je to odpadlo, je tako kot nekateri drugi književniki začela redno prebirati svoje pesmi na družabnem omrežju Facebook.
"K spletnim branjem smo se zatekli povsem intuitivno, se mi zdi, ker bi radi verjeli, da so na drugi strani še vedno ljudje, ki poezijo pogrešajo in jo želijo slišati, spustiti v svoja življenja, po drugi pa zato, ker ta stik prek poezije manjka tudi nam," pripoveduje in poudari, da so bili odzivi ljudi, ki so spremljali njena branja, zelo dobri, hkrati pa pove, da to nikakor ni ista stvar kot nastop v živo.
"To je nekako v maniri – bolje nekaj kot nič, česar se vsi zavedamo, ampak dajemo vse od sebe, da bi to ignorirali. Seveda se to v celoti ne da, kaže pa ta naša pripravljenost med drugim tudi na to, kako zelo potrebna je umetnost in kako nujna je za živetje in preživetje ljudi," razlaga.
Prihodnost gledališča? Huda kriza
Na redko posejani gledalci in prazni stoli, zalepljeni z varnostnimi trakovi – to je podoba, ki je zaznamovala gledališke dvorane v tem letu. Od desetih mesecev gledališkega leta so bile dvorane za gledalce v celoti odprte samo dva meseca in pol, četrtinsko pa poldrugi mesec. Sezona 2019/2020 je bila v več gledaliških hišah okrnjena, saj jim zaradi spomladanskega zaprtja ni uspelo izvesti vseh premiernih predstav.
Vpis v novo sezono so morali jeseni omejiti, sedež v Slovenskem narodnem gledališču Drama je lahko na primer dobila zgolj dobra tretjina siceršnjih abonentov, tj. manj kot 2000, v letu 2020 pa so odigrali 75 odstotkov predstav manj kot sicer, zaradi zmanjšanega števila gledalcev pa so sredstva, ki jih dobijo s prodajo kart, močno upadla. To je denar, s katerim v SNG Drama pokrijejo polovico produkcijskih sredstev, "te polovice letos ni bilo in, kot vse kaže, je ne bomo mogli ustvariti vsaj še leto ali dve, zato bomo gledališča v prihodnjih letih soočena z mnogo hujšo finančno krizo, kot jo sploh lahko pomnimo," opozarja ravnatelj SNG Drame Ljubljana Igor Samobor, ki je ob spremljanju epidemioloških ukrepov v tujih gledaliških hišah ugotavlja, da "tako strogih ukrepov ni bilo nikjer".
Gledališča so se začasno zatekla na kanal Youtube, družabno omrežje Facebook in druga spletišča, kjer so ponudila arhivske posnetke svojih predstav – tiste, ki so jih zaradi avtorskih pravic smela prikazati.
Pripravila so tudi druge spletne vsebine, Ljubljanska Drama je na primer ponudila zvočne uprizoritve iger, v Mestnem gledališču Ljubljanskem so poosneli pogovore igralskih parov, v Slovenskem mladinskem gledališču so gostili različna imena iz slovenskega družbenega življenja, v SNG Maribor pa so pripravili gledališke monologe igralcev.
"V vseh obdobjih obstoja gledališča je bil najpomembnejši čustveni in telesni stik, razdalje, ki jih moramo zaradi epidemije upoštevati, pa so zdesetkale občinstvo in igralce oddaljile na varno distanco," opozarja Samobor in pripoveduje, da skušajo kondicijo igralcev in drugih ustvarjalcev v Drami ohranjati tako, da kljub spremenjenih razmerah vaje za nove predstave še vedno potekajo. Pri tem igralci in drugi nosijo maske ter upoštevajo medsebojno razdaljo, veliko vaj pa so izvedli tudi s pomočjo spletnih platform, kot je Zoom.
"Tridimenzionalno gledališko izkušnjo je nadomestila slika na zaslonu. Čas pandemije bo očitno precej daljši od enega leta, zato lahko govorimo o največji krizi gledališča do zdaj. Onemogočeno je tisto, kar je v resnici bistvo gledališča: pretakanje čustvene energije z odra v dvorano in nazaj," še opozarja ravnatelj.
Čeprav je bistvo gledališča fizična bližina, so v novo sezono uvrstili predvsem predstave, ki omogočajo razdaljo med igralci. "Reagiramo lahko samo tako, da izumljamo nove načine ustvarjanja in nove načine predstavljanja," razlaga Samobor in o živih spletnih prenosih predstav, ki jih pripravljajo, pove: "Dvorano bodo namesto gledalcev zasedle kamere in mešalne mize, vstopnico oziroma kodo za ogled bo mogoče pridobiti na spletni blagajni. Videoumetnost ima svoja pravila in svojo formo. Želimo si in trudimo se v tej smeri, da bi bil prenos v živo v resnici prevod odrske umetnine v drugačen, edinstven spletni medij."
V njihovem gledališču zdaj poleg gledaliških delujejo tudi videorežiserji, a posnetkov po mnenju ravnatelja Drame ni mogoče primerjati z živo izkušnjo, "to je nekaj drugega", pravi, "to nikakor ni zamenjava za gledališče".
V galerijah pol manj obiskovalcev, dostava umetnin na dom
Kofetarica in sejalec sta letos samevala, saj je imel osrednji muzej umetnosti starejših likovnih del umetnosti, Narodna galerija Slovenije, skoraj 60 odstotkov manj obiskovalcev kot leto prej. V času zaprtja je Narodna galerija ljudi vabila na ogled umetnin od doma, tako kot več drugih ustanov, ki niso mogle sprejemati obiskovalcev in so na splet postavile najrazličnejše razstave, tudi najnovejša dela umetnikov, ki so prikazala njihove likovne razmisleke o novi realnosti.
Vrata Narodne galerije so pred kratkim ponovno odprli in obiskovalce med drugim vabijo tudi na novo razstavo praške pinakoteke, tj. zbirke cesarja Rudolfa Drugega. Kot v drugih kulturnih ustanovah, ki so jih odprli, so obvezni razkuževanje rok, nošenje mask, razdalja in druga pravila, ki zaznamujejo ta čas.
Moderno galerijo v Ljubljani je v primerjavi z letom 2019 obiskalo približno 50 odstotkov manj ljudi.
"Epidemija covida-19 pa muzejem ni povzročila samo materialne škode, temveč je predvsem ogrozila temeljno poslanstvo institucije, ki je odprta za javnost," opozarja direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac in poudarja: "Ob vsem tem ugotavljamo, kako pomemben je neposreden stik z umetninami in drugim gradivom, ki ga hranimo v Moderni galeriji, nepogrešljiva so tudi druženja ob odprtjih, ki omogočajo neformalne izmenjave idej in vtisov."
Svoja vrata so morale za v tem letu za približno štiri mesece zapreti tudi prodajne galerije, zaradi upada prodaje umetniških del pa so morale nekatere med njimi tudi odpuščati.
Podoben delež prodaje kot leta 2019 je uspelo ohraniti predvsem tistim galerijam, ki so ponudbo preselile na spletne strani, nekatere so ponudile tudi dostavo slik na dom in improvizirane oglede umetnin pred nakupom na prostem, vendar bi imelo lahko spremenjeno stanje na trgu umetnin tudi dolgoročnejše negativne posledice: "Na našem trgu je že tako ogromno sive ekonomije, zaradi katere trpi ves trg, kaos pa bo z epidemijo in po njej še večji, saj bo bo siva ekonomija naraščala, ljudje pa bodo izgubili kupno moč," ocenjuje Damijan Kosec iz Galerije in dražbene hiše SLOART.
Kako v javnosti govorimo o umetnosti?
"Osebno na srečo nimam velikih težav, ker imam precej razpršeno področje delovanja, poznam pa veliko kolegov, ki so dejansko na robu preživetja. Eden glavnih razlogov so zaprte galerije, kjer je bila prodaja morda že prej slaba, zdaj pa je še upadla," pravi slikar in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Arjan Pregl.
Epidemija covida-19, ki je zaznamovala leto 2020, je po njegovem mnenju spremenila tudi javne razprave o vlogi umetnosti v družbi in zmanjšala ugled ustvarjalcev. Opozarja, da tudi politiki o umetnikih v javnosti govorijo omalovaževalno, kar se širi na druge dele družbe in je po njegovi oceni skrb vzbujajoče.
"Bojim se, da se v teh časih širijo prepričanja, da je umetnik tisti, ki zažira proračun, dnevno se širi negativen odnos do umetnosti, kakršnega še nismo doživeli, in to v času, ki je že tako težek," pojasnjuje Pregl in dodaja: "Žal mi je, da zadnja leta govorimo predvsem o tem, kako gre umetnosti slabo, a žal je zdaj tako stanje, da moramo govoriti o tem, čeprav bi si želel, da razpravljamo tudi o drugih, svetlejših vidikih ustvarjanja. Umetnost je od nekdaj premišljevala družbo, do nje je bila večkrat kritična. Umetnost premišljuje svoj čas, ga komentira in včasih zelo jasno pokaže stvari in našo prihodnost," še poudarja Pregl.
Negotovost samozaposlenih
Samostojni kulturni ustvarjalci so v času epidemije dobili odpovedi projektov tako v Sloveniji kot tudi v tujini, zaradi negotovega položaja pa so se znašli v stiskah. Raziskava kreativnega centra Poligon kaže, da skoraj vsak peti delavec v kulturno-kreativnem sektorju nima dela, promet pa bo v letu 2020 v primerjavi s prejšnjim letom upadel za skoraj 40 odstotkov.
"V prvem valu epidemije se je tako rekoč čez noč vse spremenilo," pravi gledališka režiserka Brina Klampfer, ki se je letos po končanem študiju spoprijela s prvimi samostojnimi režijskimi projekti v slovenskih gledaliških hišah, vendar so morali datume njenih premier premakniti.
"S prestavljanjem premier in projektov se je izkazalo, kako krhek je sistem, v katerem delujemo svobodni umetniki. Večina projektov je stvar dogovora in nisi zanje nikjer zavarovan s pogodbo ali kakšnim pisanim dokazom. Ali pa si, odvisno od tega, kako iznajdljiv si pač v sistemu in kako spreten v dogovarjanju. Tako, da je bila situacija na začetku res zadušljiva in polna negotovosti," razlaga režiserka in dodaja, da so tudi razmere, s katerimi se bodo spopadali v prihodnjih dveh letih, nejasne, saj so se karte na polju kulture naenkrat premešale: "Interne premiere se izvajajo, projekti so prilagojeni na par igralcev, skupnost, ki je tako ali tako majhna, se še manjša. Konkretno na tiste zaposlene, za tiste na svobodi pa dela ni. Jaz z majem ostajam brez dela, in to se mi, odkar sem samozaposlena, ni zgodilo."
Tudi Klampferjevo skrbi, da je del javnosti svoj odnos do kulture med epidemijo spremenil: "Grozi nam popolna relativizacija umetnosti od države in enačenje ljubiteljskega in profesionalnega. In to je grozno, tega se ne da in ne sme sprejeti," opaža in nadaljuje: "Vsak umetnik v teh časih na svoj način bije boj za pravičnejšo družbo, izkazalo se je tudi, da smo pripravljeni sodelovati, a še vedno premalo. Vsak nekako skrbi za svoje mesto, mladi in samozaposleni pa praktično zgubljamo vse."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje