Epidemija covida-19 in njene posledice, samoosamitev, zaprtje za zidove stanovanj in hiš, ustavitev javnega življenja, vse to je letos opustošilo možnosti za delovanje v kulturi. Kolikor je bilo mogoče, je kultura svoje občinstvo nagovarjala prek spleta. Veliko pa je bilo izgubljenega. Odpovedane so bile predstave, koncerti, festivali, nastopi, razstave, literarni večeri, filmska snemanja.

V času koronakrize so se kulturnice in kulturniki kritično odzivali na poteze kulturnega ministrstva. V protestnih akcijah za kulturo so poudarjali, da ministrstvo za kulturo pod vodstvom ministra Vaska Simonitija v tem obdobju ni zadostno poskrbelo za kulturo. Še več, z akcijami so opozarjali na po njihovem mnenju destruktivne poteze ministrstva, poudarjali so ignoriranje področja kulture v vseh protikoronskih paketih pomoči in neutemeljeno zanikanje pravice do plačila prispevkov samozaposlenim v kulturi.

Med drugim so se postavili tudi proti napadu na avtonomijo strokovnih komisij, blokadi slovenskega filma, ustavitvi financiranja STA-ja, izbrisu Zlatana Čordića - Zlatka iz razvida samozaposlenih v kulturi in izselitvi nevladnih organizacij z Metelkove. Zaradi naštetega so večkrat zahtevali odstop ministra za kulturo.

Ministrstvo kot oder, protestniki kot občinstvo
Svoje akcije so vsakič spremenili v dogodek, ki je bil protestni in umetniški obenem. Uprizorili so smrt umetnosti, pred ministrstvo odložili rekvizite, ki jih ob obilici nedela ne potrebujejo, protest konceptualno zasnovali kot teater in spremenili ministrstvo v oder, zasnovali bralsko karavano, polepili pročelje ministrstva, najprej s klicaji ter nazadnje še s podobami Zlatana Čordića - Zlatka, ki mu usta zapirajo imena ljudi, ki odločajo o kulturni politiki.

"Treba je razumeti okoliščine," komentira dogajanje Lev Kreft, redni profesor estetike in filozofije športa na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete v pokoju. Med drugim je pisal tudi o protestnem letu 68, njegov zapis lahko preberete na straneh MMC-ja. V komentarju letošnjih akcij za kulturo poudarja dva vidika, skozi katera jih lahko razumemo, tudi v odnosu do protestov, ki so potekali pred tridesetimi leti.

"Prvi vidik je sprememba politike ministrstva. Že prej ni bila bogve kaj v odnosu do določenega dela kulture, zlasti do zavodov in samostojnih delavcev v kulturi, zdaj pa je prišlo do čiste neoliberalne politike, tako kot je bil udar Margaret Thatcher toliko in toliko desetletij nazaj, ko je kultura nenadoma izgubila sredstva, podporo države."

Specifičnost slovenskega prostora je po njegovih besedah v tem, da so kulturne dejavnosti na splošno, sploh pa te, ki so vezane na projekte, bolj kot od rednega programskega financiranja tako zelo odvisne od proračuna Republike Slovenije.

"Odvisnost rojeva spore, hkrati pa daje neverjetno moč ministrstvu"
"Brez proračuna nimajo vira, edino, kjer se da to odvisnost znižati, je nekaj sredstev iz Evropske unije, nekaj občinskih sredstev. Zelo malo je dejavnosti, ki lahko kaj dobijo na trgu, razen malih vstopnin, ki niso velik delež." To je pomembno vedeti, ker odvisnost rojeva spore, hkrati pa daje neverjetno moč ministrstvu, da lahko odloča ne samo o tem, ali bo kakšen program narejen ali ne, ampak odloča o eksistenci velikega odstotka kulturnih delavcev in delavk, še pojasnjuje.

"Ta udarec je letos prišel" in Kreft je prepričan, da bi te vrste ureditev potrebovala drugačen način dela – takšnega, ki je bil prej že zastavljen na ministrstvu pred nekaj desetletji.

"Od takrat se je precej pokvaril," poudarja. Način dela, ki ga omenja, je ta, da bi ministrstvo odločanje o sredstvih preselilo v avtonomne institucije, kot so agencije in skladi. "Ministrstvo pod tem vodstvom pa je šlo v ravno obratni smeri: rušenje tiste avtonomije, ki je še obstajala, da torej niso o vsem odločali na ministrstvu, torej minister in njegov krog sodelavcev, visokih uradnikov in uradnic". Ta način dela je bil "praktično ukinjen".

"Direkten konfilkt bi bil nemogoč, če bi razvijali ureditev, kot je bila zastavljena pred 30 leti"
S tem je, kot razlaga, nastal neposreden konflikt med kulturnimi delavkami in delavci ter ministrstvom. To pa je nekaj, kar bi bilo nemogoče, če bi naprej razvijali ureditev, kot je bila zastavljena pred desetletji, poudarja Kreft. Odvisnost kulture od proračuna je po njegovih besedah tako velika, da lahko dobršen del dejavnosti v kulturi odmre in ga bo težko vzpostaviti nazaj.

Obenem poudarja še drugi vidik interpretacije akcij. Ob tem se obrača v obdobje pred 30 leti, ko so obstajali podobni spori, "čeprav ne tako množični. Ponavljali so se večkrat, med drugim tudi takrat, ko so zahtevali, da se ponovno vrne ministrstvo za kulturo." Pred 29 leti je bila že takoj z novim ministrstvom gladovna stavka, ker niso bili financirani določeni projekti, spomni Kreft.

Zakaj gladovna stavka? "Ker je bilo utemeljeno prepričanje, da ima oblast še vedno toliko spodobnosti, da bo preprečila najhujše. Da se bo razrešil problem okrog določenega programa oziroma projekta. Danes je odnos ministrstva do kulture kot odnos graščaka do fevda in do ljudi, ki v kulturi delajo, kot do tlačanov, zato je z druge stvari odgovor popolnoma logičen, zgodi se kmečki upor. Tako imamo zdaj kmečke upore v slovenski kulturi, pred ministrstvom in z vsemi akcijami, ki so se zgodile."

Prva akcija se je zgodila 26. maja, ko so se protestniki zbrali na Muzejski ploščadi na Metelkovi, nato pa se premaknili pred stavbo ministrstva za kulturo, ki so jo prelepili z listi. Z zapisi so med drugim opozarjali na pomen kulture, kar prepoznavajo tudi vodilne evropske države, "ki v času krize za njeno financiranje namenjajo dodatna sredstva".

Protestniki so politiki očitali, da je v času krize zaradi epidemije covida-19 sprejela le najnujnejše in kratkoročne socialne ukrepe in prezrla najšibkejše. Razlog za akcijo pa je bil po njihovih besedah tudi ta, da kulturna politika v slovenskem prostoru ni bila reformirana že ves čas obstoja samostojne države.

Kaj pa kultura?
Popoldanski Akciji za kulturo so se pridružili tudi v Mariboru. Z napisom Kaj pa kultura? so protestniki pozivali ministra Simonitija, naj prekine molk in se s kulturniki začne pogovarjati o reševanju nakopičenih problemov v kulturi in o vse težjem finančnem položaju samozaposlenih kulturnih ustvarjalcev.

Ministrstvo za kulturo je tedaj v svojem odzivu na akcijo zapisalo, da se je po najboljših močeh potrudilo, da je bilo v prvi in drugi protikoronski zakon ujetih kar največ delavcev s področja kulture. Ministrstvo se je odzvalo z videoizjavo, v kateri je državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc med drugim zanikala navedbe o neodzivnosti ministrstva.

Spomnila je, da je ministrstvo sodelovalo pri pripravi tako prvega kot drugega interventnega zakona, pri tem pa je po njenih besedah upoštevalo vse subjekte, ki delujejo na področju kulture. Ob tem je navedla več odločitev, sprejetih na pobudo ministrstva.

Pred vhod ministrstva odložili rekvizite
Teden pozneje so kulturniki pred vhod ministrstva odložili rekvizite: predmete, ki jih sicer uporabljajo pri svojem ustvarjanju, in rabljene predmete iz svoje poklicne dejavnosti, ki jih ob obilici nedela ne potrebujejo. Med temi predmeti je bilo mogoče videti več računalniških mišk, slušalke, mikrofon, slikarsko paleto, čopiče, barve, knjige, plakate, lasuljo, piščali in kose oblačil.

V svoji tretji akciji so se zbrali, "ker ministrstvo za kulturo nezadostno skrbi za umetnost in kulturo", in se za nekaj minut simbolično spremenili v mrtvece. Odmevov, učinka, ukrepov ni, so ob tem zapisali. Kultura po njihovih besedah trpi z dvignjeno pestjo in solidarno z vsemi drugimi, na katere je sistem pozabil, posledice tega pa bodo "vsekakor vidne šele čez čas."

Kulturniki so se po tretjem protestu odločili, da ukinejo lastne akcije in se pridružijo petkovim protestom, a so se zaradi stopnjevanja nasilja in pomanjkanja dialoga odločili, da se vrnejo k samostojnim. Četrta akcija je bila izvedena kot teater, vabilo na protest pa so sestavili kot vabilo na predstavo. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, oni pa so bili občinstvo.

Bralska karavana kot simbolna, performativna gesta
Peta akcija je bila zasnovana v obliki karavane– krožili so pred zgradbo ministrstva in na glas prebirali ključne odlomke iz knjig, ki jim kaj pomenijo. V aktivu so zapisali, da so s to simbolno, performativno gesto znova opozorili na obstoj in delovanje celotnega segmenta kulture, "ki je sistemsko zanemarjen, z novim nelogičnim odlokom o nezbiranju pa tudi načrtno zatiran".

Šesto akcijo so poimenovali Mali poletni rebalans za ministra – Korektura. Zbrali so se pred ministrstvom za kulturo, katerega pročelje so polepili s tremi velikimi klicaji, tem pa dodali še napise "odstop". Zahtevali so ga od ministra Simonitija zaradi nedejavnosti v sektorju, ki ga upravlja, nestrokovnega ministrovanja in gest, ki jih spomnijo na zgodnje obdobje nacizma, so tedaj sporočili iz Aktiva delavk in delavcev v kulturi.

Odziv na odločitev ministrstva, da se morajo z Metelkove izseliti nevladne organizacije
Sedma akcija, prva jesenska, je bila med drugim odziv na odločitev ministrstva, da se morajo zaradi obnove stavbe na Metelkovi 6 nevladne organizacije od tam izseliti do konca januarja.

Pred ministrstvom so razpostavili pisarniške mize za kulturne odločevalce: poleg ministra Simonitija so jih dobili še Ignacija Fridl Jarc, Miro Petek, Alenka Gotar, Mitja Iršič in Vesna Jurca Tadel. Med njihovimi "delovnimi zaznamki" smo lahko prebrali slogane Smrt umetnosti, Pohojsajmo filme, Deložirajmo M6 in Zasužnjimo RTV. Na vsaki mizi je bila poleg mlakuž rdeče barve tudi odstopna izjava.

Na akcijo se je odzval minister Simoniti, ki je v njej videl "grožnjo z likvidacijo ne le politiku, temveč tudi uradnikom, ki opravljajo svoje delo", dejanje pa opredelil kot "nevarno delovanje nedemokratične skupine". Aktiv delavk in delavcev v kulturi je tedaj ovrednotil takole: "Gre za ljudi, ki se s svojim političnim kolektivizmom in aktivizmom navezujejo na totalitaristične metode, se izogibajo vsake odgovornosti in ne premorejo niti trohice človeške empatije, kaj šele znanja, nadarjenosti ali ustvarjalnosti."

Osma in do tega trenutka tudi zadnja letošnja akcija za kulturo se je odvila kot odziv na odločitev ministrstva, da izbriše Čordića iz evidenc samozaposlenih v kulturi, kar so ocenili kot "osebno politično obračunavanje". Svojo odločitev so komentirali tudi na ministrstvu, kjer so pojasnili, da 88. člen Zujika določa, da se samozaposlene "lahko kadar koli po uradni dolžnosti izbriše iz razvida", če ne izpolnjujejo več pogojev.

Skupno se je med majem in novembrom odvilo osem akcij za kulturo, ki jih Kreft vidi kot nepopustljivost kulture na eni strani in slabe ocene njene kondicije na strani ministrstva. "Ministrstvo je ocenilo, da bodo kulturniki preprosto izginili z javnega prizorišča, ker ne bodo imeli kondicije, da preživijo, da se upirajo še naprej v času epidemije, času, ko ni mogoče v kulturi nič javnega početi."

Nasprotovanje prerazporejanju sredstev
Kritični odzivi na poteze v kulturni politiki so letos prihajali iz več smeri. V zadnjem mesecu se je kulturna javnost odzivala na napovedan Muzej slovenske osamosvojitve, kar je v predlogu državnega proračuna za leto 2022 predvidela vlada, ter zastoj financiranja slovenskega filma.

Novembra je proti muzeju z lastno protestno akcijo nastopila kulturniška skupina Glas upora, ki je protestirala pred ministrstvom za kulturo "v znak nasprotovanja prerazporejanja sredstev, ki so namenjena kulturnemu sektorju, za napovedani Muzej slovenske osamosvojitve." Protestniki so za rekvizite uporabili otroške igrače, ki asociirajo na vojsko. Muzej bo pomenil še dodatno izgubo sredstev za kulturo, so opozorili. Stališče ministrstva je, da jih k ustanovitvi muzeja osamosvojitve zavezuje plebiscit iz leta 1990.

Poleg protestov so se na trenutno kulturno politiko odzivali tudi s pismi.

Več kot 70 institucij in oddelkov iz kulture in znanosti ter skoraj 200 posameznikov je ministru napisalo javno pismo, v katerem so mu očitali ogrožanje delavk in delavcev ter nevladnih organizacij v kulturi, neupoštevanje stroke in neodgovorno gospodarjenje. Ob pismu so organizirali tudi spletno srečanje. Ministrstvo za kulturo je v svojem odzivu vse obtožbe zavrnilo.

Aktiv delavk in delavcev v kulturi je nedavno na ministra Simonitija naslovil pismo s številnimi podpisniki, ki se ne strinjajo z nedavnim imenovanjem Roberta Simoniška za v. d. direktorja Moderne galerije. V Društvu slovenskih režiserjev pa so v pismu pred kratkim opozorili na "več kot šestmesečno blokado slovenske filmske produkcije". Simoniti je zatem na nujni seji odbora DZ-ja za kulturo, v središču katere je bilo vprašanje deblokade slovenskega filma, izrazil upanje, da bo področje še letos "dobilo tisto, kar mu gre".

"Slovenija brez podpore kulturi nima kot država nobenega smisla"
"Obstaja solidarnost med samozaposlenimi v kulturi, kulturnimi institucijami, zavodi in vsemi drugimi oblikami, na katere se kultura v Sloveniji organizira in pojavlja," meni Kreft in dodaja, da bo po njegovem mnenju na koncu zmagala stran kulturnih delavk in delavcev, kulturnih institucij in zavodov, "ker Slovenija brez podpore temu področju nima kot država nobenega smisla. Edini smisel samostojnosti slovenske države je v tem, da imamo nacijo, ki se želi kulturno izražati v svojem jeziku v svoji tradicionalni, moderni, postmoderni in sodobni kulturi."

Opozarja predvsem na veliko škodo, ki lahko nastane, saj je odvisnost kulture od proračuna tako velika, da lahko dobršen del dejavnosti v kulturi odmre in da ga bo težko vzpostaviti nazaj. Po njegovih besedah ravno zato to nasprotje, ki ga uprizarjajo kulturniki z akcijami, eskalira, se poglablja, radikalizira. Ob tem Kreft nazadnje poudarja še en pogled na konflikt med kulturniki in ministrstvom. Meni namreč, da je v tem smislu napačna ocena sedanje vladajoče koalicije, da slovenska kultura ni tako močna, da jim to ne bi škodilo na volitvah. "Mislim, da jim lahko zelo škodi na volitvah, kajti slovenska kultura ima določen vpliv v javnosti in ljudem se ne zdi nepomembna, vsaj večini ne," dodaja Kreft.