Tokrat svetuje MMC-jeva popkulturna novinarka in recenzentka Kaja Sajovic, ki spodaj podaja šesterico filmov, ki jih po njenem mnenju na letošnjem Liffu ne smete zamuditi.

1. Za vsako ceno (Hell or High Water; ZDA, 2016, David Mackenzie)
Običajno vsako leto na Liffu zavrtijo tudi kakšno res odmevno ameriško neodvisno produkcijo - letos sta v programu kar dva res močna filma. Prvi je Za vsako ceno, nekakšen neovestern, ki malce spominja na klasike Sama Peckinpaha. V ospredju sta dva brata (Ben Foster, ki se zdi kot rojen za vlogo družinskega gnilega jabolka, in Chris Pine kot njegov antipol), ki izvedeta vrsto bančnih ropov, da bi tako rešila družinsko farmo, pri čemer jima je vseskozi za petami šerif v podobi Jeffa Bridgesa. Za vsako ceno je eden redkih indiejev, ki jim je uspelo privabiti tudi širše občinstvo, pri čemer zgodbe ne gradi na udarnih strelskih obračunih ali cestnih pregonih, ampak na res dodelanih likih, inteligentnem scenariju, kameri, ki zajame vso prostranost in prežganost Nove Mehike, in spretni režiji, s katero je britanski režiser Mackenzie (Hallam Foe, Mladi Adam) zgradil mojstrski suspenz. 98 odstotkov pozitivnih ocen kritikov na Rotten Tomatoes pa uvršča Za vsako ceno prepričljivo med filme leta.

2. Manchester by the Sea (ZDA, 2016, Kenneth Lonergan)
Ko govorimo o najodmevnejših in najbolje ocenjenih neodvisnih filmih leta, nikakor ne moremo mimo Manchestra, tretjega režijskega poskusa 54-letnega ameriškega režiserja Kennetha Lonergana. Manchester by the Sea je praktično šolski primer ameriškega indieja: malo mesto, družinska tragedija, počasen tempo ter trpeči pogledi kralja in kraljice tovrstnega žanra, Caseyja Afflecka in Michelle Williams (obema skoraj zanesljivo oskarjevski nominaciji ne uideta). Mlajši, manj zvezdniški, a igralsko močnejši od bratov Affleck igra hišnika, ki mora po bratovi smrti prevzeti skrb nad mladoletnim nečakom, zato se vrne v domači kraj, kjer pa se počasi razkriva dolgo potlačena tragedija. Kritiki filma niso mogli prehvaliti, pri čemer poudarjajo njegovo globino, kompleksnost, študijo likov in čustveno inteligenco. In še nasvet: ne ustvarite si mnenja o Manchestru po ogledu napovednika, ker je ta, roko na srce, precej neprepričljiv.

3. Ona (Elle; Francija/Nemčija/Belgija, 2016, Paul Verhoeven)
Eden kontroverznejših filmov letošnje festivalske sezone (če odštejemo kanibalski bizarki Neonski demon in Surovo), kar pa je pri kombinaciji Paul Verhoeven (režija) in Isabelle Huppert (glavna ženska vloga) že skoraj mogoče pričakovati. Verhoeven v ospredje postavi odločno, samozavestno poslovno žensko srednjih let, v katere dom vdre zamaskiran moški in jo posili. Namesto da bi se obrnila na policijo, se odloči, da bo posiljevalca izsledila sama, a ko mu stopi na prste, se z njim spusti v nevarno igro. Čeprav so filmu nekateri očitali eksploativnost in provokativnost zaradi provokativnosti same, je Verhoevnu s pomočjo vedno izvrstne primadone francoskega filma Huppertove uspelo ustvariti inteligentno in pogumno dramo, začinjeno z oblico francoskega črnega humorja.
.

.
4. Toni Erdmann (Nemčija, 2016, Maren Ade)
Ker so letos vsi, od berlinskega do canskega občinstva, govorili samo o Toniju Erdmannu, filmu, ki ga je programski direktor Liffa Simon Popek celo označil za morda najboljši film zadnjih 15 let, smo ga pač morali vključiti. Tretji celovečerni film režiserke in scenaristke Maren Ade je duhovita pripoved o obujanju ljubezni med karieristično hčerko in očetom, ki se ji hoče na vsak način prikupiti, kar izzove precej komične situacije. Toni Erdmann je ena tistih festivalskih raritet - topel, humoren, optimističen film, ki mu uspe osvojiti tudi kritike.

5. Ameriška ljubica (American Honey; VB/ZDA; 2016, Andrea Arnold)
Britanska režiserka Andrea Arnold je liffovsko občinstvo prvič navdušila leta 2009 z Akvarijem, filmom, v katerem se nam Michael Fassbender še kot moški, ki zapelje mladoletno hčerko svoje partnerke, ni zameril. Po manj navdušujoči ekranizaciji Viharnega vrha (2011) se Arnoldova vrača z veličastnim, skoraj tri ure dolgim hommageem ameriškim filmom ceste, v katerem spet v ospredje postavi najstniško igralsko naturščico (tokrat je to Sasha Lane), vlogo magnetičnega starejšega fanta, ki mu protagonistka sledi od enega do drugega ameriškega mesta, pa je prevzel dežurni hollywoodski ekscentrik Shia LaBoeuf. Nekateri Ameriško ljubico označujejo za film leta, spet drugi pravijo, da gre za precej predolgo reklamo za leviske. Bomo videli.

6. Modri žamet (Blue Velvet; ZDA, 1986, David Lynch)
Če ste ljubitelji Lyncha, ste Modri žamet že zdavnaj pogledali. In to večkrat. Če niste, je Modri žamet precej mehkejše privajanje nanj kot katero izmed njegovih poznejših del. V obeh primerih je 30-letnica Modrega žameta, ki jo bo na Liffu pospremil še dokumentarni film o zakulisju snemanja, primeren čas za ponovni obisk gozdarskega mesteca sredi Severne Karoline, kjer nič ni, kar se zdi, in kjer Isabella Rossellini očaranemu Kylu MacLachlanu v lokalnem kabaretu zažvrgoli Blue Velvet. Ne, ni Twin Peaks, ampak glede na to, da Lynch po 25 letih ravno v teh dneh končuje novo sezono te kultne serije, ki naj bi premiero doživela sredi leta 2017, bo Modri žamet dobro ogrevanje.

Posebne omembe: Neonski demon, Nočne ptice, Vlažnost, Matura, Služkinja, Surovo.