Sodeč po otožno simpatičnem celovečercu islandskega režiserja Dagurja Kárija, ena sama dobrota. Njegov Fúsi je ogromen prekomerno težek in še bolj prekomerno vase zaprt moški, ki pri 43 letih še vedno živi z mamo, v službi stoično prenaša zoprno zbadanje sodelavcev in za zabavo gradi makete bitk druge svetovne vojne. Težko bi rekli, da je ravno srečen, vendar se pred strahom, da bo še bolj nesrečen, raje zavija v varno zavetje znanih ritualov. Nato pa za darilo dobi tečaj country plesa in njegov svet se počasi, a vztrajno, postavi na glavo, Fúsi pa ugotovi, najbrž prvič v življenju, da mu je to celo zelo všeč.

Dobrodušni velikan je zgodba, kakršnih je okoli nas na desetine, a jih niti ne opazimo – malo, ker jih sami nočemo, malo pa tudi zato, ker večinoma nočejo biti vidne, vsaj ne kar tako, vsakomur dostopne že na prvi pogled. Dagurju Káriju pa jo, ob izrazito topli igri fantastičnega Gunnarja Jónssona, uspe razkriti tako brezkompromisno nežno, da obe strani – opazovalci in opazovanec – pri tem ostaneta povsem neomadeževani, pravzaprav celo nasprotno, obogateni.
Ocena: -5; piše: Klio