Nagrada, s kateregakoli festivala, kakopak tudi recimo oskar, tako ne funkcionira več kot samo priznanje avtorjevega (in jasno ostalih v ekipi) kvalitetnega dela, ampak tudi kot vcepljanja misli v gledalčevo glavo o vsesplošnem prepričanju o kvaliteti filma. In Jastog vsaj to slednjo nalogo izpolni. Jasno o eksistenci subjektivnosti rokovanja z umetniškimi deli in ocenjevanju njihove kvalitete ni dvoma. A prostora za absolutno določenost kvalitete nekega filma in postavitev ne tako iluzorne predstave o filmu, kot o umetnosti neke vrste segregacije na privržence tistih bolj in tistih manj kvalitetnih (lahko tudi mainstream in art, gledljivih in negledljivih itd.), v takšni ali kakršnikoli drugi obliki ni.

Jastog nas umesti v spremljanje Farrelovega protagonista, ki mu problem "samskosti" (kar je tudi glavno gibalo družbe, ki jo podoživljamo v filmu) rešuje kar družba sama oziroma Mesto (The City). Samski osebki so tako premeščeni v Hotel, kjer imajo 45 dni, da spoznajo svojo sorodno dušo, s katero morajo imeti vsaj nekaj skupnega (primer iz filma: Šepajoči mož želi/mora spoznati partnerico, ki prav tako šepa), šele nato smejo vstopiti v zakrneli kurz družbene konvencionalnosti, ki jo v tem svetu očitno predstavlja izključno samo partnerska zveza, tam zunaj.

Farrelova igra je glede na lik protagonista zadostna, z ostalimi vred pa tvori skupek prekomerne resnosti in absence ekstremov v čustvenosti, ki tako pomagajo komičnosti številnih trenutkov, a vseeno dopuščajo možnost asimilacije v dano okolje, kar potem zmanjša nivo čudaškosti, ki je ena izmed glavnih opornih vej tega filma. In ta veja opravi svoj posel.

Druga polovica filma, ko Farrelov lik pobegne iz Hotela in se pridruži osamljencem v gozdu, je močno šibkejša od prve. Farrelov lik je na začetku filma konceptualiziran, tako kot ostali liki, kot del, vpleten v kolesje, ki poganjajo to idejo paralelnega ali antiutopičnega sveta, v kateri je glavni nezaželeni in nerazumljeni tujek samski človek. A ko ta glavni lik pobegne iz Hotela oziroma konstrukcije, ki je podpirala in uresničevala to primarno funkcijo in idejo Farrelovega sveta, ideja filma izpuhti, saj Farrelov lik sam ni zmožen poganjati več ničesar, teče v prazno.

Film se začne izogibati glavni ideji filma in se nato preobrazi v grenko razvodenelo zgodbo dveh sorodnih duš, ki ne vesta točno, kaj bi počela sama s sabo. Če se ozremo na anarhijo, ki jo film prikaže že s svojim pristopom, zastavljenostjo, je konec filma neprepričljiv, deloval pa bi le v filmu, ki bi zajemal vse od Farrelovega pobega naprej, neozirajoč se na prejšnje dogajanje, kar pa se seveda ne bi smelo zgoditi.