Palo Alto ni izjemno slab film; le preveč si prizadeva, da bi bil veliko boljši, kot je. Zagotovo ni brez svetlih točk: Gia Coppola, vzpenjajoča se sestrična slavnejše Sofie in vnukinja velikega Francisa Forda Coppole skoraj vse posname kot motno, zabrisano sliko, napolnjeno s tresočimi se, iz roke posnetimi, iz nočnih svetilk v lečo ujetih žarkov polnimi, tipično indie, a hkrati čudovitimi kadri. V kombinaciji z nežnim kvazialternativnim elektropopom je film na trenutke skoraj hipnotična izkušnja, kot da bi gledalec sam preživljal počasi premikajoče se sanje po ravno preživetem čustvenem in halucinogenih drog polnem vlakcu smrti, torej podobnemu izkušnjam, ki jih preživljajo liki filma. Med njimi je zagotovo najbolj dodelan in zanimiv samozavestni, a enigmatično samodestruktivni Fred, za katerega nihče ne ve, zakaj ves dan preživlja s kajenjem trave in ki ga z žarečo, a strašljivo evforijo odigra Nat Wollf.

Tu pa neposredno pozitivnih pridevnikov o filmu že nekoliko zmanjka; drugi dve tretjini glavnih likov, čigar zgodbe spremljamo, predstavljata prav tako vroče vzhajajoča Emma Roberts in Jack Kilmer (nečak Vala Kilmerja, ki ima prav tako dokaj nesmiselno epizodno vlogo v filmu), ki sicer posedujeta simpatičen glas in stas, a zares ne ponujata nikakršne igre, medtem ko je James Franco po vseh incidentih z zasledovanjem 16-letnih deklet verjetno pozabil, da ga snemajo.

A Robertsova in Kilmer za to zares nista kriva, saj nimata s čim igrati. Njuna lika sta tipično zmedena, dekadentna najstnika, ki izustita "ljubim te" vsakomur brez pravega razloga in preprosto tavata naokoli iz kadra v kader. Tu film začne razkrivati svojo pretencioznost, saj v vsakem kadru kar čutimo gorečo samozavest scenarija, ki ne misli, le da ob tako lepi kombinaciji fotografije in glasbe ne potrebuje zgodbe ali dejanskih likov, ampak celo, da je zaradi tega bolj kul, bolj oster in avantgarden, bolj "hipsterski" in še bi se dalo naštevati. Palo Alto bi bil čudovit enoinpolurni glasbeni video ali eksperimentalni kratki film, kot celovečerec z zgodbo in koherentnostjo pa ne more paradirati nikjer.

Seveda so tu pretenciozni kadri razglabljanja o tem, koliko boli trenutek, ko se ustreliš v glavo pa v vseh najstniških dramah nujen prizor, v katerem na vprašanje "Kam želiš iti na faks?" glavna junakinja na vse odgovori z zmedenim "ne vem" ter abnormalno hiter konec, narejen, da gledalca šokira in vrže v nesmiselno spraševanje o neobstoječih skritih pomenih filma. Povsod se da podati argument, da gre za realen portret bogataških najstnikov naslovnega mesta, ki nimajo kaj početi sami s seboj in se spuščajo v brezčustven seks, droge in pogovore o samomorih, ali za film, ki zares ujame nemiren in zmeden najstniški duh, a film preprosto ne more delovati kot film, če nima kakršne koli zgodbe ali dodelanosti likov, četudi tega zelo nazorno nima nalašč.