Suh, poraščen, umazan deček se ob stiku z ljudmi odziva kakor prava zver, kar ni nič čudnega, če vemo, da je živel med volkovi. Jugoslovanske oblasti mu izdajo matični list in nadenejo ime Haris Pućurica ter odpeljejo v beograjsko sirotišnico. Tam pa se začne njegov proces socializacije. Deček, ki se namesto hoje plazi, ki ne govori, ampak renči ali cvili kot žival, ki je samo z usti, spi na tleh … se počasi začenja socializirati. Njegov skrbnik Ilke in prijatelj Žika mu pomagata pri vključitvi v proces socializacije. Haris oz. Pućke, kot ga kličejo njegovi sovrstniki v domu, se nauči hoditi, govoriti, jesti z rokami, se vesti primerno.

Ta divji otrok se počasi spreminja v urejenega, delavnega, prijaznega dečka in se skuša udomačiti v novem okolju. Tudi otroci v domu, ga sčasoma sprejmejo medse in vzljubijo. To njegovo rast in napredek pa grobo prekine pismo ─ zahtevek, da se Haris vrne v Bosno. Piše se leto 1992, Bosna je ujeta v vojni, bosanske oblasti ne vedo, kaj bi s Harisom. Najprej ga namestijo v center za begunc,e od koder pa Haris zbeži. Med brezglavim tavanjem naleti na skupino vojakov, ki ga sprejmejo medse in vključijo v boje. Haris mora poprijeti za puško, streljati, ubijati. Ker tega ne zmore, znova zbeži nazaj, nazaj v gozd, k svojim volkovom, kjer najde svoj mir.

Harisa, otroka, za katerega ni nikomur mar, ki ne pripada nikomur , determinira na koncu ime, ki je muslimansko in ki ga na koncu uniči. Režiser Vuk Ršumović je dejal, da so za Harisa ljudje preprosto ljudje. On ne razume, da je nekdo musliman, Srb, Hrvat in zato tudi ne razume, zakaj se med seboj pobijajo. Pravzaprav tega ne razume noben otrok, tudi odrasli to težko razumemo.

Film je odličen, ne le zaradi zgodbe, ampak tudi igralske zasedbe. V prvi vrsti gre pohvala glavnemu junaku-Pućki. Deček je izvrstno odigral prizore, prepričal je s svojo mimiko, živalskimi zvoki, prikazom zveri v sebi. Četudi so bili določeni prizori nemi, so njegove oči povedale vse. V njih smo lahko uzrli trpljenje, strah, veselje, prošnjo, iskrenost, otroškost … Gledalec je bil nanj ponosen, ko se je Pućke razvijal in napredoval in z njim sočustvoval ob usodi, ki ga je doletela.

Nikogaršnji otrok je ganljiv, težak, krut, čustven, razmišljujoč, iskren, poln upanja … in vsekakor vreden ogleda!

Ocena: 5; piše: Lara Mihovilović