Čislana kreacija lika J. K. Simmonsa, ki ni zgolj reciklaža vloge iz HBO-jeve serije Oz, nikakor ni pretirana in se ogne karikiranosti, saj kar nekaj vodij najboljših bendov, trenerjev najboljših ekip, režiserjev najboljših filmov spominja na generale, fašistične goniče sužnjev, ki »učence« spravljajo čez meje zmožnosti, "učenci" pa jim zaradi ljubezni do vsebine ter zaupanja vase in svoje sposobnosti prikimavajo; če je potrebno, tvegajo dejanske srčne infarkte in pohlevno požirajo pripombe v slogu "ničvredni kup dreka". Film je oseben, zato bližnji posnetki dialogov in kadriranje tako zelo vpeljejo gledalca v brezkompromisnost "masterklasa" in predočijo znani moment ob izstopajočih obraznih žilah nadrejenega, ko te pred kolegi nadira, sam pa se želiš pogrezniti v zemljo od sramu.

Dinamika montaže, zorni kot, predvsem pa izredno držanje ravnotežja med izbranimi in lično dodelanimi značaji v akciji botrujejo, da Chazellu uspeva poustvariti tako strahospoštovanje do nadrejenega kot tudi nevoščljivost ob hvalisavosti na družinskih srečanjih in metuljčkih ob vabilu na prvi zmenek.

Tak je "ritem norosti": nenehno menjavanje taktovskega načina, dolgi in "razpaljeni" solo, katerega tempo sicer ni nikoli zadosti točen in naj bo vse hitrejši in hitrejši. Ob zverinskih naporih pri vaji ti naposled, po jazzovskem solu, zaploska ne zgolj občinstvo na koncertu (kar je navada), temveč tudi tisto v kinu. Bičanje, udrihanje po bobnih, ki simbolizirajo komunikacijo in se v tem primeru derejo sadističnemu učitelju v obraz; četudi le-ta ne želi nič drugega kot ustvariti najboljše in najboljšega.

Vzporedno filmu Sijaj (Scott Hicks, 1996) in "gruvajoče", kar je pri igri bobnov, celotnega orkestra in ne nazadnje filma najpomembnejše.

Ocena: 9/10; piše: Rok Šinkovec