In preplet dveh svetov, ki nikakor ni zgolj scenaristična izmišljotina, ampak v vse pore islandskega miljeja vtisnjena tradicija, v značilnem počasi tekočem skandinavskem tempu gledalca resnično odnese na pot preseganja osebnih zamer, na pot iskanja tistega, kar je v življenju zares pomembno.

Gummi in Kiddi sta brata, ki nista spregovorila že štirideset let in prav nobenega veselja ne kažeta, da bi zdaj začela. Njuna edina komunikacija poteka prek pisnih sporočil, ki jih od ene k drugi farmi – zemljo si seveda delita – nosi simpatični ovčar, in občasnih grdih pogledov, ko sta se že prisiljena srečati. Sicer pa, čeprav jim kljub vsemu le ni popolnoma vseeno drug za drugega, dokaj mirno živita vsak zase.

Dokler se v dolini, ki je že od nekdaj tesno povezana z ovčjerejo, ne pojavi huda nalezljiva bolezen, zaradi katere oblasti odredijo odstrel vseh ovc. To bi, poleg seveda vseh ekonomskih in čustvenih posledic, pomenilo tudi konec avtohtone pasme, podedovane od prednikov, ki je srce in duša tono te doline in brata česa takega nikakor nista pripravljena dopustiti. Celo za ceno medsebojnega brezbesednega boja, ne.

Ovna režiserja Grímurja Hákonarsona je film o tradiciji, o trmi, o strahu, predvsem pa o ljubezni. In ljubezen je, kot sta poudarila tudi izredno simpatična glavna igralca, ki sta pospremila eno od ljubljanskih projekcij, vse, kar zares potrebujemo. Pa kakšen dober film sem in tja.

Ocena: 5; piše: Klio