Tokrat se loti ozadja hollywoodske filmske industrije, ki je daleč od zunanjega, površinskega blišča. Vse, kar ni vidno na zunaj, je globoko zasidrano in skrito v notranjosti posameznikov. Gre za preganjavice, strahove, za temačni svet prevar in skrivnosti, v katerem so liki ujeti.

Mlada Agatha (Mia Wasikowska), iznakažena od požara, pride v Hollywood iz umobolnice, da bi se vrnila k svoji zvezdniški družini Weiss, od katere je bila ločena zaradi usodnega požara, ki ga je zanetila. Družina se seveda boji njene vrnitve, saj ogenj v članih družine še ni pogasil. Agatha začne delati pri igralski zvezdnici Havani Segrand (Julianne Moore), ki ima prav toliko težav in preganjavic kot Agathina družina. Havana je skoraj ves čas na robu psihičnega zloma, panična in negotova skuša ujeti (ali pozabiti) slavo svoje pokojne matere. Agathi se uspe združiti z bratom, narcističnim mladostniškim zvezdnikom Benjiem, s katerim razvijeta nekakšno nepojmljivo vez. Prav tako se močno poveže z voznikom limuzine (Robert Pattinson, ki je v limuzini obtičal še od Kozmopolisa), on je prav tako igralec, kot vsi v L.A.-ju, na poti k zvezdam. Motivov, asociacij in povezav med vsemi liki je veliko. Bitka za slavo, hinavščina, pohlep, razvrat, nerazrešene travme, preganjavice, obžalovanje, odtujenost, pomanjkanje pravih človeških odnosov in vrednot. Preganja jih nerazrešena bremenilna preteklost in doživljajo posledice svojih lastnih vzrokov, kar jih počasi vodi v psihično in fizično zmešnjavo, zato so obsojeni na propad. Agatha skuša zaživeti kot nov človek, vendar na koncu ugotovi, da je zaznamovana za vedno.

V igralskih kreacijah izstopa vedno odlična Julianne Moore, ki s svojim likom pusti največji vtis, prav tako je prepričljiv John Cusack, Robertu Pattinsonu pa tokrat brezizrazna izraznost škoduje, saj se zdi, kot da ne ve, kaj naj počne s svojo vlogo.

Film se v svoji formi ne trudi podajati realističnega prikaza razmer, saj gre za očitno satiro, ki je nadvse bizarna, zavita s črnim humorjem in nadrealnostjo. Slog filma je iz gledalčeve perspektive lahko pogosto begajoč. V nekaterih prizorih je fotografija nekoliko pusta, z malo barvne korekcije, bližje televizijskemu kot filmskemu videzu, kot da bi gledali kakšno telenovelo. Prav tako bo nekatere zmotil poceni CGI-učinek ognja, kot da so film (kljub solidnemu proračunu) naredili zelo poceni ali pa zelo na hitro. Morda je ponarejeni ogenj še en motiv kritike sodobnega Hollywooda, bolj očitno pa je, da samo povprašuje gledalce o verodostojnosti in resničnosti tega prizora. Ogenj je v filmu vsekakor glavni simbol in indikator, ki simbolizira njihovo duševnost. Ravno zato se je težko znebiti občutka, kot da so film res naredili preveč na hitro. Kot da so ob namenu pozabili na bolj vidno osredotočenost in koherentnost med vsemi elementi, kar bi filmu dalo dolgotrajnejši učinek. Pod vso to plastjo bizarnosti in norosti je film pravzaprav družinska drama, ki pa nas bolj kot gane ves čas preseneča ali na trenutke celo šokira. Gre za vsekakor zanimiv, razburljiv in temačen vpogled v neuravnovešen svet, ki je po besedah režiserja zapeljiv in odbijajoč hkrati.

Ocena: 7/10; piše: Vid Merčun