Spoštljivo medčloveško komunikacijo vljudnega in iskrenega, nadomešča agresivno prevladovanje lažnivega in nastopaškega.

Glavni protagonist Simon James (Jesse Eisenberg) je kot referent zaposlen v vladni agenciji, njegovi delovni napori so zaradi milega značaja večinoma prezrti, ljubljenemu dekletu (Mia Wasikowska) je nezanimiv. Kljub dramatičnemu opisu osebnostnih lastnosti skozi začetek filma zgodba postane gledališko zanimiva šele, ko Simon James dobi svojega dvojnika Jamesa Simona. Dvojnik je neprimerno bolj samozavesten in glasen, zato se v delovnem okolju zlahka prebije v vrh. Izvirni lik sprva lahko le sledi fizično na las podobni, karizmatični osebi in ostaja njegova senca.

Zgodba, postavljena v čas poznih štiridesetih, projicira sodobne družbene vzorce: razdvojenost in
izgubljenost, tako osebno kot tudi družbeno. Prizorišča so izbrana premišljeno, pisarne zaposlenih v vladni agenciji so ozke in domovi tesni, ulice med njimi nimajo prijetno urejenih skupnih prostorov in zunanjih površin. Ljudje naj se torej ne bi srečevali. Ena redkih zabav prebivalcev je opazovanje sosedov. Kukanje skozi okna namiguje na sodobni čas buljenja v družabna omrežja. Sostanovalci se zgolj opazujejo in si ponekod pomahajo v (do)končno slovo. Edino svobodno dejanje v filmu je samomor.

Izpostavljeni predmeti, telefoni, računalniki, avtomobili in drugi simboli tehnološke preobrazbe poznih štiridesetih - novi znanilci družbene povezanosti že ob samem pojavu odpovejo. Klici med stanovalci so funkcionalni. Barvne neonske luči, obetavne znanilke moderne dobe, v redkih trenutkih zasijejo, vendar tako kot obljubijo, tudi ugasnejo. Zatohlo vzdušje ustvarja pridušena svetloba, bledi obrazi in hladne fasade, tako hiš kot tudi ljudi. Zvočna kulisa je blizu trenutnim občutjem protagonistov, prav tako dialogi, v katerih se ob čezmernem praznem besedičenju zgublja pomen besed s težo.

Vere ni, ravnanja posameznikov se ocenjujejo na družbeni ravni. Skozi zgodbo se bojujeta dve plati istega jaza, ena prodorna in družbeno všečna in druga tiha, neslišna, a vljudna, prijetna in iskrena. V vseh zunanjih bitkah zmaguje prva, medtem ko poslednjo bitko dobi druga. Trenutek katarze se zgodi v odločitvi poprej zadržanega Simona – samomor predstavlja edino možnost, da se znebi glasnejšega dvojnika, četudi za ceno svojega življenja. Zdi se, da gre za namig, da bi preživeli, kot ljudje, moramo znati ubiti ego in tvegati s posledicami.

Tematika ustreza današnjemu času, dramski trikotnik je narativno izčiščen, ujet v jasen likovni koncept, pospremljen z glasbeno spremljavo, ustrezno razpoloženju. Senzorično eden bolj izčiščenih filmov večinsko občinstvo pušča nezainteresirano!? Komentarji po ogledu so ravnodušni, obrazi uveli, javnost film spregleda tudi na spletnih omrežjih – je film preveč podoben resničnemu življenju? Smo utopljeni v blišč, zasvojeni z barvami in nepomembnim kričečim nezmožni uživati v preprosti, enostavni pripovedi?