Vsakemu filmu pustim prosto pot, da me prevzame, navduši, preseneti in tudi razočara. Moji izkušnji pri ogledu Lawrence Arabski moram žal pripisati zadnje. Razvidno je, da je režiser namerno z želvjo hitrostjo razvijal zgodbo, ki dolge štiri ure prikazuje vzpon in propad angleškega (anti)heroja med prvo svetovno vojno na arabskih tleh.

Morda je bil režiserjev namen, da začutimo arabski svet in puščavo v vsej svoji krutosti in lepoti. V tem primeru se s tem junaškim epom zlahka kosajo visokoločljivostni posnetki novejših dokumentarnih filmov arabskega sveta. Morda je režiser želel, da občutimo obup in brezizhodnost položaja, v katerem se je znašel naš (anti)junak. V tem primeru mu je uspelo, saj igra gospoda O'Toola, ki ga od decembra lani žal ni več med nami, res ni zanemarljiva.

Vprašanje pa je, ali si kot gledalec ob ogledu filma želim navdihniti z melanholijo in pesimizmom, ki mi v resničnem življenju prav gotovo ne bosta koristila. Žalostno je gledati propad moralnih vrednot sprva tako načelnega britanskega oficirja, ki s prevzemom vloge voditelja upornikov postopno pridobi aroganco, sprenevedanje in celo sadizem ter hkrati popolnoma pozabi, kaj ga je do tega položaja pripeljalo (vzporednice z vodilnimi svetovnimi politiki so zgolj naključne).

Če imate žejo po filmskem maratonu, vam raje priporočam ogled izjemnega filma V vrtincu. O tem pa morda kdaj drugič ...

Ocena: 6/10; piše: Matej Kemperle