Ne nosi jasnega sporočila, kako je treba živeti, niti ne ponuja rešitve iz zagat,v katerih se med odraščanjem in v družinskem življenju zelo pogosto tudi sami znajdemo. Dogajanje prikaže stvarno, brez dramatiziranja in čudežnih preobratov.

Liki so z izvrstno igro na platnu oživeli, tako da sem izgubil občutek, da spremljam izmišljeno zgodbo, temveč resnično eksistencialno krizo, v kateri se je znašel naš glavni junak zaradi odpora do družbenega sistema ter krhanja odnosov s partnerko, prijatelji in družino. Kot gledalec zaman čakaš na katarzični konec, ki bi potešil tesnobo, kakor zavojček čokolade ob hudi lakoti, čeprav veš, da bi si moral pripraviti konkretno kosilo.

Kot že film Fantovska leta izjemno kreativnega režiserja Richarda Linklaterja je tudi Casa Grande v meni vzbudil dilemo, ali je film, ki posnema življenje samo, sploh še film v pravem pomenu besede.

Ocena: 8,5/10; piše: Matej Kemperle