Vrsta vprašanj, ki so si jih zastavili gledališčniki, rezultira v predstavi Manifest K., ki je bila na ogled v Narodnem domu v Mariboru. Predstavo, ki je nastala v produkciji E.P.I. centra in koprodukciji Narodnega doma ter Dramskega društva MUKI, si lahko naenkrat ogleda natanko 86 gledalcev.

Režiser Sebastijan Horvat in drugi ustvarjalci gledališke situacije - Anja Bornšek, Aljoša Ternovšek, Manca Krnel, Andreja Kopač, Brane Grubar, Renata Vidić in Bine Skrt - ter sodelujoči Tamara Bračič Vidmar, Maks Soršak, Igor Remeta in Danijela Grgić, ugotavljajo, da so se kapitalistični odnosi z vso težo zarili v vse odnose človekovega družbenega sožitja.

Tudi vsaka gledališka predstava nastaja v temeljnem risu buržoaznega ekonomskega razmerja, ugotavlja Horvat in si v takšnih okoliščinah zastavlja vprašanje, ali se je mogoče izviti iz temeljne ekonomije gledališke predstave, ki postavlja gledalca v vlogo hladnokrvnega presojevalca. Gre za pozicijo, kjer dolgčas prežira naš lastni dolgčas in nas vsaj za nekaj trenutkov potolaži z užitkom zunanjosti in občutkom smisla.
Ali vse to že vemo?
Ali naj gledališki ustvarjalec sploh spregovori o obstoječem svetu in kako naj prikaže resnice o spremembi sveta in prihodnosti, ki si jo želijo? Režiserjeva dilema izhaja tudi iz vprašanja, ali nas gledališče prepričuje o večnih stvareh, ki jih že vemo in ali ni tako gledalec kot gledališki umetnik že izmučen in zdolgočasen v večno istem uporu, odpiranju istih tematik na isti način?

"Ali je odgovor ravno v tem, da obrnemo logiko posredovanja in da gledalcem končno vendar omogočimo, da na lastni koži občutijo estetsko izkušnjo gledališkega dogodka? Ali jih bo ta izkušnja pripeljala do lastne odločitve ali lastnega spoznanja," se ob gledališkem projektu še sprašuje Sebastijan Horvat.