Prav za ta vtis spontanosti je, morda paradoksalno, ključna predpriprava, opozarja sogovornica.

Ita O'Brien je bila v zadnjih letih pionirka na področju koordinacije intimnih prizorov. To je relativno nova panoga v Hollywoodu: gre za strokovnjake, ki ustvarjajo in vodijo koreografije simuliranih prizorov spolnosti pred kamero, obenem pa načenjajo pogovor o privolitvi ter olajšujejo komunikacijo med režiserjem in nastopajočimi. Skrbijo tudi, da se nikoli več ne bi prihajalo do trpinčenja, kakršnega je doživljala na primer Maria Schneider pri snemanju slavnega prizora posilstva v Zadnjem tangu v Parizu (1972). (Igralka je leta pozneje razkrila, da prizora v scenariju ni bilo in da sta jo režiser in soigralec vanj zmanipulirala.)

V času po vzponu gibanja MeToo, ko se je bil Hollywood prisiljen začeti soočati s spolnimi prestopniki v svojih vrstah, je navzočnost koordinatorja za intimnost na snemanju postala nekaj običajnega – čeprav po besedah Ite O'Brien še vedno ne obstajajo ustrezni standardizirani protokoli, ki bi zagovarjali varnost vseh udeleženih na snemanju. Naša sogovornica je sodelovala pri celi paleti prestižnih serij; njen prvi tovrstni projekt je bila leta 2018 serija Spolna vzgoja (Sex Education), sledile pa so še mnoge druge, od Normalnih ljudi (Normal People) in Pogovorov s prijatelji (Conversations With Friends) do Velike (The Great), Lahko te uničim (I May Destroy You) in Greha (It's a Sin). "Nobenih zaslug si ne jemljem za neverjetno scenaristično delo v teh serijah," pravi. "Moja vloga je posredovanje. Pomagam zagotavljati, da spolne vsebine niso nepotrebne, da služijo razvoju likov iz zgodbe. Zagotavljam, da se igralci v celoti zavedajo, kaj se od njih pričakuje, in ustvarjam natančno razdelane koreografije, da se na snemanju lahko počutijo varne."

Že od let 2014 razvija Smernice za intimnost na snemanju, ki jih uporablja večina vodilnih produkcijskih hiš, vključno s HBO-jem in Netflixom.

Za manj kot 24 ur se je strokovnjakinja ustavila tudi na letošnjem igralskem festivalu Krafft v Kranju, kjer je imela predavanje in vodila strokovno delavnico o snemanju intimnih prizorov. Še isti dan se je vračala domov, je pa zato teden dni pozneje v pogovoru na daljavo za MMC spregovorila o nekaterih pasteh, izzivih in specifikah svojega poklica. Več pa v spodnjem intervjuju.

Imeli ste pionirsko vlogo pri vzpostavljanju funkcije "koordinatorjev za intimnost". Kakšna pot vas je pripeljala do tega? Kakšne delovne izkušnje ste imeli prej in kako je dozorela ugotovitev, da industrija nekaj takega potrebuje?

Si lahko predstavljate, da sem v šovbiznisu poklicno že 39 let?! Še meni se zdi bizarno. Bila sem plesalka v muzikalih, nato sem se izobraževala za igralko ter se preživljala z igro osem let, nato pa nadaljevala izobraževanje na področju giba. V vseh ključnih britanskih šolah za igro sem poučevala gib in delala kot koordinatorka giba na televiziji, v gledališču in pri filmu.

Leta 2009 sem uprizorila dramo, ki sem jo napisala sama; v njej sem raziskovala dinamiko med storilcem in žrtvijo. Vprašala sem se, kako naj kot odgovorna oseba ustvarim dobro delovno okolje. Kakšna praksa in kakšna načela moram vzpostaviti, da bodo igralci na mojih vajah lahko zares prisotni, prizemljeni in osredotočeni? Pomembno je bilo tudi, da se lahko na koncu vsake vaje distancirajo od tem, ki smo jih raziskovali. Po koncu te izkušnje s predstavo me je kolegica, ki je učiteljica giba v dramski šoli Mountview, prosila, naj pridem predavat o konceptu, ki ga razvijam. Zdelo se ji je, da telesni prizori znotraj predstav skoraj nikoli ne zadenejo pravega tona. "Kadar igralcem razlagam, kaj potrebujem od njih, dobijo zastekljen, odsoten pogled, ker nimamo pravih pristopov k temu vprašanju," je ugotavljala.

Podobno je razmišljala kolegica Vanessa Ewan, ki se ji je ideja utrnila ob gledanju vaje za prizor spopada: takšno strukturo bi potrebovali tudi pri snemanju intimnih prizorov. O tem je pisala v knjigi Actor Movement: Expression of the Physical Being, in sicer v poglavju "Osebna varnost pri gibu". "Igralec ne bi smel nikoli predpostavljati, da bo imel režiser ali producent jasen in učinkovit protokol etične prakse," piše. "Zaradi odsotnosti smernic v industriji se mora produkcijsko podjetje oz. ekipa zavezati dobri praksi." V letih, ko sem poučevala po predlogi tej knjige, sem pomislila: Ta "odsotnost smernic v industriji" – to lahko spremenim. Tudi študenti so govorili, da jih v šoli učimo nekaj, dogajanje v resničnem svetu pa je drugačno. Ko sem Equity (britanski ceh za uprizoritvene umetnosti, op. n.) vprašala, kakšne so njihove smernice za igralce, so mi poslali samo osnutek standardne pogodbe. Ampak pogodba za delo ima zelo specifičen namen, ni bila napisana z igralčevo blaginjo v mislih, v njej ni napotkov za režiserja, producente, ekipo ... Ponujala sem svojo pomoč, a je nihče ni hotel.

No, potem pa se je "zgodil Weinstein"; po vzponu gibanj Me Too in Time's Up so me pri Equity povabili predavat. V tem novem okolju, ko so odgovorni v industriji ugotavljali, da ne moremo več odvračati pogleda od plenilskega obnašanja, je bila dovzetnost za postavljanje smernic večja.

Če do gibanja Me Too nikoli ne bi prišlo, bi najbrž trajalo še dlje, da bi kdo zares prisluhnil.

Absolutno.

Verjetno je opozarjanje na nepravilnosti in postavljanje meja za igralca lahko tudi problematično, kar se tiče njene ali njegove kariere. Poznamo ogromno zgodb žensk, ki jih je Hollywood označil za "težavne" in z njimi nehal delati. Po dolgih letih pa se je izkazalo, da je bilo za izgon dovolj že to, da se je npr. igralka poskušala postaviti zase …

Pred gibanjem Me Too je bila točno taka situacija. Če je igralec na kakršen koli način ali s kakršnim koli razlogom rekel "ne", če je poskušal postaviti meje, ga je upravičeno skrbelo, da bo veljal za zdraharja, za neprofesionalnega, da bo njegovo ime omadeževano. To se je zagotovo tudi dogajalo. Ampak na neki točki je sodu izbilo dno: spomnim se, kako je Oprah l. 2018 na podelitvi zlatih globusov rekla: "Poslušamo in slišimo vas."

Igralci so zdaj slišani tudi, ko gre za psihično ali čustveno travmo, ki je prej nihče ni upošteval. Ampak na žalost odločitve diktira denar. Jasno, da bo producent pri prizoru skakanja s strehe na streho financiral koordinatorja za kaskadersko delo, ker bo v nasprotnem primeru kdo padel z višine in umrl. Jasno, da bo financiral koreografa, če bo treba pred kamero plesati tango; v nasprotnem primeru si lahko kdo zlomi gleženj. Ampak to so vse primeri telesnih poškodb – zelo lahko je videti, kako dobra praksa zmanjšuje tveganje. Treba pa se je zavedati, da so intimni prizori prav tako oblika telesnega "plesa", pripovedovanja zgodbe prek človeškega telesa. Seveda so pri tem početju mogoče tudi telesne poškodbe, je pa veliko večja možnost, da bo poškodba čustvene ali psihične narave, če se te je npr. nekdo dotikal na način, v katerega nisi privolil. Pred afero Weinstein producentom ni bilo zares v interesu, da bi skušali zmanjševati tveganje teh navzven nevidnih poškodb.

Če se vrneva k vzporednici s kaskaderskim delom: navzočnost koordinatorja kaskaderskih točk na snemanju akcijskih prizorov je določena z zakonom. Ali obstaja kakšna regulacija, ki producenta obvezuje k zaposlitvi koordinatorja intimnih prizorov? Kako običajno je trenutno na snemanjih navzočnost nekoga, kot ste vi?

Ne, nič še ni bilo uzakonjeno, čeprav bi se mi to zdelo potrebno. Borimo se za to, da bi se prizori z intimno vsebino obravnavali na popolnoma enak način kot kaskaderski prizori. Naš boj še še v zgodnji fazi, industrija šele zdaj počasi začenja razumevati vlogo koordinatorja intimnih prizorov.

"Predpisovati, kako naj se polagajo roke, je zame nekaj absurdnega. To spodkopava intuitivnost in spontanost igre," je v svojem jeznem odzivu nedavno zapisal igralec Fran Langella, ki je bil zaradi neprimernega vedenja na snemanju odpuščen iz Netflixove serije Padec hiše Usher.

Mislite, da bi se Langelli zdelo absurdno tudi to, da podložimo blazino, kadar nekdo skače z višine? Seveda ne. Njegov način razmišljanja je res neverjeten. Še celo v nedeljo, ko sem vodila delavnico v Kranju, sem v občinstvu videla posameznike, ki so imeli vidne težave s trkom med tovrstno mentaliteto in tem, kar sem govorila. Predstavljajte si, da vadimo prizor mečevalskega dvoboja. Pogovor gre takole: "Najprej bomo razdelali, kdo je pozitivec in kdo negativec, kakšna lika sta, kaj bi radi pokazali, potem pa … ne bomo vadili. Tako bo bolj avtentično in spontano! Na dan snemanja vama bomo dali meča v roke, vaju potisnili pred kamero, vidva pa se bosta samo prepustila dogajanju." To se ne bi zgodilo nikoli. Zakaj naj bi bilo s prizorom spolnosti kaj drugače? Če človek ne ve, kakšno količino golote se od njega pričakuje, če ne ve, kje in kako se ga bodo dotaknili, kako naj opravlja svoje delo? Kako naj se vsak dan vrača na delo in je ustvarjalen?

Vzemiva na primer Klub golih pesti, ljudje imajo radi ta film. Jasno, da so bili spopadi koreografirani, ker tudi prizori boja pripovedujejo zgodbo, podajajo razvojni lok lik Edwarda Nortona. Ogromen razkorak je med tem, kako se bojuje na koncu in kako na začetku. Ta razvojni lok mora določiti koreograf tako kot pri prizorih spolnosti. Ponavljam: včasih zgodbo pripovedujemo samo s telesi.

Če je privolitev proces in jo lahko kadar koli umaknemo, kako to vpliva na t. i. klavzule o goloti? Igralec je ob podpisu pogodbe privolil v gole prizore: si lahko na samem snemanju premisli, če mu ni lagodno?

Situacijo zdaj obračamo na glavo: namesto da bi govorili, kaj "smejo" in česa ne, jim govorimo: Povejte nam! Že res, da si to morda podpisal, kako pa se počutiš tukaj in zdaj?

Vzemiva primer, da je igralka privolila v prizor golote, v katerem uporablja samo obliž, ki zakriva genitalije. Ampak na dan, ko bi to morali posneti, ima močno menstruacijo. Situacija je zdaj drugačna: skrbi jo potencialno puščanje in zadrega, noče več nastopiti samo z obližem; hoče vsaj še hlačke v kožni barvi. Koreografija po navadi lahko ostane enaka, treba je le malce spremeniti kader, da to omogočimo – režiser pa še vedno dobi prizor, ki ga je hotel. Če igralci vedo, da bomo take zahteve vedno podprli, lahko ostanejo sproščeni in odprti za ustvarjalni proces. Večina prizorov, za katere bi gledalci lahko prisegli, da so bili posneti s popolno goloto, je bila posnetih z uporabo zaščitnega perila.

Ste – vsaj na začetku svojega udejstvovanja na tem področju – pogosto naleteli na odpor do koordinacije intimnih prizorov? So studii na vas gledali kot na neljubo "policijo za seks", ki bo tratila čas na snemanju?

Ja, pojavljal se je očitek, ki sva ga omenjali prej: da bom spodkopavala spontanost. To je del miselnosti, da igralec misli, da morata s soigralko na večerjo ali zmenek, če hočeta, da bo naslednji dan med njima kemija pred kamero. Seveda je lepo, če se razumeš s svojimi sodelavci, ampak to ni predpogoj za dober prizor. Oba igrata vlogi in njuna lika sta tista, med katerima je privlačnost, iskrice. Sploh pa, lahko je biti spontan – ko pa te režiser prosi, da točno isto spontano gesto ponoviš še za naslednjih pet klap, je to skoraj nemogoče narediti, če prizor ni bil koreografiran in naučen. Upam, da moje delo igralcem omogoča, da so pred kamero videti spontani – ampak vse to pride šele z vajo.

Koordinatorji ne "diktiramo" dotika, poskušamo samo ponuditi ogrodje za varno delo. Hočemo samo dogovor in privolitev, brez podvprašanj. Dogovori grejo nekako takole: 'Mirno mi lahko zdrsneš z rokami po hrbtu in zadnjici, ne dotikaj pa se, prosim, moje glutealne razpoke. Ne potiskaj mi prstov v anus.' Morda se vam zdi, da je to samoumevno, ampak eden od igralcev pri mojem zadnjem projektu mi je povedal, da se mu je na nekem snemanju, kjer niso imeli koreografije, zgodilo točno to.

Reciva, da nekoga zelo, zelo moti, če ga kdo zagrabi za vrat. Ni nam treba vedeti, kakšna je zgodba za tem. Če nima občutka, da lahko pri tem postavi mejo, se mu bo utrgalo, ko se bo znašel v taki situaciji – v ospredje bo prišlo njegovo osebno življenje oz. travma in ne bo mogel ostati v liku, v vlogi.

Spolno nadlegovanje oz. spolni napad v kontekstu snemanja najbrž določa ravno postavljanje mej: vse je odvisno od tega, kaj je še sprejemljivo za vse vpletene.

Točno tako. Vam bo morda všeč, če rečem, da imate krasno rožnato srajco, komu drugemu pa bi se lahko zdelo, da to ni primerno za profesionalen odnos med dvema posameznikoma. Dobri nameni ene strani so lahko popolnoma nerelevantni za to, kako bo druga stran nekaj sprejela. Do slabih praks na delovnem mestu pogosto ne pride zato, ker bi kdo nameraval ravnati nekorektno, ampak zato, ker ljudje ne vedo, kako govoriti o kočljivih stvareh. V nedeljo so mi režiserji na delavnici pripovedovali, da so pred snemanjem intimnih prizorov živčni, ker nimajo pravih smernic. Ta živčnost je pogosto dokaz slabe prakse – režiser očitno ni imel primerne strokovne podpore, da bi bil kos izzivu.

Dobra novica je, da je vse pogosteje praksa taka, da obstaja ločena klavzula za goloto za vsak posamezni prizor golote ali spolnosti. To pomeni, da podpišemo in vadimo vsaj dva tedna vnaprej; ko nastopi dan snemanja, se vsi vpleteni počutijo opolnomočene.

Sorodna novica Lahko te uničim: Najboljša nova serija zastavlja težka vprašanja o posilstvu

Ali je, kar se postopka dela tiče, kakšna razlika med snemanjem prizorov spolnosti in prizorov spolnega nasilja oz. posilstva? Pri drugih je verjetno veliko večja možnost, da bodo igralcem povzročili travmo. Ali v takih situacijah nudite drugačno obliko podpore?

Ne vemo in tudi ni nam treba vedeti, kaj vse je kdo doživel v življenju. Predvsem imam seveda v mislih režiserja in nastopajoče, ampak v resnici velja za vse člane produkcijske ekipe. Ne moremo vedeti, kdo v tehnični ekipi bo morda imel težave s tem, kar se dogaja pred kamero. Člani tehnične ekipe pogosto sploh nimajo vpogleda v scenarij: zjutraj pridejo na delo in niti ne vejo, kaj bomo tisti dan snemali. Najboljša praksa za producenta je, da dovolj zgodaj – na primer en teden prej – vsem pošlje e-mail z opisom, kakšna stopnja nasilja in golote bo na določen dan na snemanju. Vsakdo, ki ima občutek, da bo to zanj problematično, mora imeti možnost, da se oglasi in dobi terapevtsko pomoč. Kot koordinatorka intimnih prizorov znam opaziti, kdaj bo kak prizor za koga preveliko breme – ni pa v moji pristojnosti, da bi sama nudila terapijo. Kadar opazim težavo, v delo vključim podporno ekipo.

Sorodna novica Normalni ljudje: prva ljubezen po milenijsko

Pri koreografiji spolnega nasilja včasih sodelujem s koordinatorjem kaskaderskih prizorov: če pripravljamo prizor nasilja, je pač treba ravnati tako, da ne bo nihče dejansko poškodovan. Take tehnike je treba še bolj natančno vaditi, igralci pa morajo biti še bolj trdno zasidrani v svojih telesih, da se počutijo varne in se lahko predajo vlogi žrtve ali storilca.

Seveda je treba nuditi podporo igralcu, ki je bil v prizoru nasilja žrtev – enako ali pa še pomembneje pa je, da poskrbimo za igralca, ki igra storilca. Ljudi pogosto zelo pretrese, ko morajo v sebi najti primerno energijo za tako vlogo. Treba je imeti primerne tehnike, da lahko po končanem delu igralec stopi iz vloge, najde distanco do nje in gre domov popolnoma pomirjen.

Vaše delo ne pripomore samo k boljši izkušnji vseh ustvarjalcev, ampak tudi k boljši izkušnji gledalca. Najbrž ni naključje, da so serije, pri katerih ste sodelovali kot koordinatorka intimnosti, med najbolj kritiško hvaljenimi in priljubljenimi v zadnjih letih: Lahko te uničim, Normalni ljudje, Pogovori s prijatelji, Greh … To najbrž ni naključje. Se vam zdi, da usklajevanje intimnih prizorov pripomore k njihovi verodostojnosti, avtentičnosti? Televizija je končno začela rušiti določene tabuje in stereotipe v zvezi s prikazi spolnosti.

Hvala. Mislim, da je vse prepleteno. Omenjene serije, vsaj tiste najuspešnejše, so bile tiste, kjer so me producenti sami povabili – zavedali so se, da potrebujejo tovrstno podporo. To pomeni, da so odprti za konstruktiven delovni proces. V takih okoliščinah sem lahko resnično v oporo režiserju in nastopajočim. S posvečanjem vaji in pogovorom lahko v prizor vnesemo tiste odtenke, ki prizor dvigne iz preprostega prikaza spolnosti v dejansko sporočilnost.

Vsi se spomnimo, da nam je bilo doma pred zaslonom kdaj neprijetno ob prizoru spolnosti. Moja teorija je, da zato, ker smo čutili nelagodje igralcev. Če pa občutiš, da je bil igralec svoboden in zadovoljen, lahko uživaš v razvojnem loku njegovega lika. Lepo je tudi, ko igralci pozneje v intervjujih in drugje v industriji razlagajo, kako je delo potekalo in da je bilo pozitivna izkušnja. Ravno danes sem brala intervju s Simone Ashley, ki igra v novi sezoni Bridgertona. Pojasnila je, da jo je delo z menoj pri intimnih prizorih za serijo Sex Education pripravilo na intimne prizore v Bridgertonu; spomnim se, da smo takrat opravili celo izobraževanje o živalskem parjenju in podobno.

Sorodna novica Greh: "Če bi heteroseksualni fantje umirali tako množično, bi se svet ustavil"

Bi na snemanju lahko kdaj nasprotovali nepotrebnim prizorom golote in spolnosti ali pa, denimo, nerealistični upodobitvi ženskega orgazma, menstruacije ipd.? Ali pa je to vse v domeni scenaristov?

V interesu igralca je, da služi liku, da služi zgodbi, ki jo poskušamo povedati. V prvih branjih scenarija si ogledujemo vsak prizor posebej: Kako pelje osnovno zgodbo naprej? Kaj pove o likih in odnosih med njimi? Če ne moremo najti odgovorov na ta vprašanja, postane zelo očitno, kaj je odveč. Sodelovala sem pri projektu, kjer je bil režiser tudi scenarist. Zamislil si je prizor trojčka, ki je bil res nepotreben in povlečen tako rekoč od nikoder. Kaj poskušaš tukaj povedati, kakšna je dinamika moči? sem ga spraševala. Ni mi znal čisto jasno odgovoriti. Potem sem isto vprašala še igralce. Strinjali so se, da imajo zaradi prizora slab občutek in da ga nočejo snemati – niso pa tega omenili režiserju. V taki situaciji je moja naloga, da odprem pretok komunikacije med vsemi vpletenimi, potem pa stopim nazaj in predvsem poslušam. Ko so debatirali o likih in zgodbi, se je sporni prizor preprosto razblinil – namesto tega so zajadrali v magični realizem in vsi so bili navdušeni nad novim načrtom.

Na letošnjem festivalu Krafft v Kranju ste vodili delavnico na temo koordinacije intimnih prizorov. Se vam zdi, da je zunaj ZDA in Velike Britanije ozaveščenost v zvezi s temi vprašanji manjša? Je ustvarjanje varnega delovnega okolja dovolj velika prioriteta?

Moram priznati, da sem imela ob tej delavnici občutek, da se moram vrniti čisto na začetek. Ljudje so me spraševali, kako naj vzpostavijo odnos s soigralcem, ki ga spoznajo šele na dan snemanja intimnega prizora. Tako je bilo včasih, sem jim morala pojasniti. Danes ne bi nikoli čakali na dan snemanja, če bi pri projektu sodeloval koordinator intimnih prizorov. Poskrbel bi, da bi do srečanja in debate o prizoru prišlo prej, pa čeprav samo po telefonu ali Zoomu. Udeleženci delavnice so kar težko zapopadli, da je kaj takega lahko samoumevno – niso še naredili tega mentalnega preklopa. Spraševali so me, kako lahko to dopovejo režiserjem.

Na začetku tega poglavja svoje kariere sem velikokrat naletela na podobne odzive: spomnim se, kako so pomočniki režiserjev tulili, da absolutno nimamo časa za vajo intimnih prizorov.

Vsi v Sloveniji so bili krasni. Dopoldne sem imela predstavitev svojega dela, popoldne pa triurno delavnico ustvarjanja prizorov z igralci. Naletela sem na res neverjetne profesionalne igralce, ki so prizor zapeljali v smer, kakršne pri tej vaji še nisem videla. Super smo se imeli.

V Kranju smo položili temelje. Naslednji korak je seveda izobraževanje koordinatorjev intimnih prizorov v Sloveniji. To je zelo kompleksna vloga, da ne bo pomote. Potrebujemo ljudi, ki znajo prisluhniti telesu, ki imajo koreografsko znanje, ki poglobljeno razumejo ustvarjalno dinamiko med igralcem in režiserjem, da ji bodo lahko koristili.

Ali obstaja kak uradni certifikat, kvalifikacija za opravljanje funkcije koordinatorja intimnih prizorov?

Organizacija SAG-AFTRA je akreditirala določeno število posameznikov in njihove postopke – jaz sem ena od teh ljudi. Postopek je podoben kot pri vozniškem izpitu: najprej se moraš naučiti teorijo in pristope, nato pa oddelati določeno število ur prakse pod mentorstvom akreditiranega strokovnjaka. Pri meni je treba opraviti vsaj 50 snemalnih dni pri vsaj petih različnih produkcijah. Po tej praksi lahko zaprosiš za polno akreditacijo.