Na žalost nam ni treba brskati po fikciji, da bi naleteli na absurdne primere s področja posilstva: slovensko sodstvo je v preteklosti storilcem izrekalo mile kazni (ali pa jih celo ovrglo), ker so njihove žrtve spale, ker je dejanje trajalo le kratek čas ‒ in ker je bila žrtev močno pijana. Preveč pijana, da bi s spolnim odnosom lahko soglašala. Nadaljevanka Lahko te uničim (I May Destroy You) s podobnim primerom brezkompromisno načenja ‒ in detabuizira ‒ kompleksno tematiko privoljenja na področju spolnosti.

Rdeča nit nadaljevanke, ki jo je Michaela Coel za BBC napisala, režirala in v njej odigrala glavno vlogo, ni ravno snov, ki bi jo pričakovali od komičarke, znane predvsem po humoristični nanizanki Chewing Gum. A serija, žanrski amalgam komedije, drame in kriminalke, je velik dosežek (tudi) zato, ker neverjetno težko situacijo preprede z nepričakovanimi izbruhi humorja in trenutki neciničnega upanja ter volje do preživetja. Čeprav se ne izogiba nazornim in še nikoli videnim prizorom spolnosti (priča boste zelo življenjskim podrobnostim spolnega odnosa med menstruacijo), tega ne počne iz želje po šokiranju ali kontroverznosti, le kot naraven del življenja urbane mladine. Pred nami je eden najbolj avtentičnih, neafektiranih portretov generacije mlajših milenijcev, ki se je sicer otresla večine predsodkov v zvezi s spolnostjo ‒ seks je zanjo lahko izraz ljubezni in intimnosti, ali pa le rekreativno razvedrilo ‒ a še vedno včasih pozablja na maksimo, po kateri "samo ja pomeni ja".

Coel torej igra Arabello, literarno zvezdnico, ki je svojo tviteraško slavo pregnetla v uspešnico Kronika naveličane milenijke ‒ a to so stare lovorike, na katerih ji založnik ne bo pustil počivati; vse bolj nepotrpežljivo od nje zahteva osnutek naslednje knjige. Arabella, ki si je v maniri vsakega pravega zavlačevalca vse delo pustila za zadnji dan, si med paničnim nočnim tipkanjem dovoli odmor za kratko pijačo s prijatelji v priljubljenem lokalu. Enourni predah se seveda hitro razmahne v žur do poznih ur. Zjutraj Arabello spet srečamo v njenem stanovanju, pred odprtim dokumentom na prenosniku, zatopljeno v delo. Kdaj in kako se je vrnila? Tega v resnici ne ve niti sama. Na možnost česa neprijetnega napeljujeta rana na njenem čelu in skrivnostno razbit zaslon telefona.

Pred oči se ji vrivajo nepojasnljivi, fragmentirani prizori pijanskega opotekanja v baru, bankomata, in nato moškega, ki "nekoga" tišči k tlom. (Klavstrofobični prebliski njene prvoosebne izkušnje dajejo prvima dvema epizodama pridih kriminalke, kakršno bi režiral Gaspar Noé.) Kar nekaj časa bo potrebovala, da bo razumela, da je ta "nekdo" ona, napad pa je bil posilstvo. Ugotovitev, da ji je nekdo v pijačo podtaknil drogo, je niti ne šokira tako zelo, kot bi morda pričakovali ‒ zdi se, kot da je to samo ena od pogostih nevarnosti, ki prežijo na ženske v londonskih barih. Čeprav ji policistka z uvidevnostjo pojasnjuje, da so zabrisani spominski prebliski in delni vzorec DNK-ja iz sperme dovolj, da policija začne preiskovati njen primer, se Arabella z vsemi štirimi upira temu, da bi padla v klasičen predalček "žrtve".

Prvinsko nelagodje, ki ga boste čutili na dnu želodca ob postopnem, a ne osupljivem razkrivanju drobcev sestavljanke, bo še toliko globlje, ko izveste, da so scenarij navdihnili resnični dogodki. Ko je Michaela Coel pred leti za britansko televizijo pisala drugo sezono nanizanke Chewing Gum, si je prav tako dovolila predah za pijačo v baru. Nekdo ji je podtaknil drogo; ko je bila neprisebna, sta jo spolno napadla dva moška. (BBC-jevo poročilo je, mimogrede, za obdobje med letoma 2015 in 2019 naštelo več kot 2600 pričanj o drogah, podtaknjenih v pijačo; v treh četrtinah primerov so bile žrtve ženske.)

Scenarij nas prek lika Arabelle sooča z našimi lastnimi predsodki in pričakovanji v zvezi s "popolno žrtvijo": precej jasno je, da naša rožnolasa protagonistka pogosto droge jemlje prostovoljno, da se impulzivno spušča v spolna razmerja s sumljivimi tipi in da včasih ne razmišlja dovolj o svoji varnosti. Nič od tega ne pomeni, da si je zaslužila, kar se ji je zgodilo. Prek likov Arabellinih najboljših prijateljev, Terry (Weruche Opia) in Kwameja (Paapa Essiedu) lahko raziščemo tudi druga "siva območja" v polju spolnosti 21. stoletja. Ali šteje za posilstvo, če si moški brez partnerjeve ali partneričine vednosti med spolnim odnosom sname kondom? (V Veliki Britaniji šteje.) Ali si res pristala na trojčka, če se po dejanju izkaže, da se moška poznata že od prej in sta imela načrt, kako te zapeljati? Lahko pretekla travma kontekstualizira poskus laganja o posilstvu?

Si ženski, s katero greš v posteljo, dolžen povedati, da si pred tem spal samo z moškimi? Kwame je zaradi groznega srečanja z neznancem in obsojanja, ki ga je ob prijavi posilstva doživel od policista, postopoma zdrsnil v odvisnost od aplikacije Grindr: anonimna srečanja z ogromnim številom moških so njegov pobeg, eksperimentiranje s heteroseksualnostjo pa samo (neuspešen) poskus iskanja sprejetosti in bližine.

V drugi polovici sezone si Lahko te uničim privošči tudi satirično epizodo na temo (belskega) okoljevarstvenega aktivizma in njegove brezsramno kapitalistične podlage. "Vegani in aktivisti radi gledajo v prihodnost, ni pa jim mar za preteklost, ker tam niso videti tako vzorni. Isto manipulativno in sociopatsko razmišljanje, ki jim je pomagalo napasti, izkoriščati in posiljevati vse razen 22 držav na svetu, jih usmerja v zasedbo Hackneya, da bi govorili o kravah in korenju," provokativno zastavi eden od likov. "Ni važno, v kakšni obliki. Jezus, angleški jezik, šport, podnebne spremembe ‒ edina resnična cilja sta moč in čaščenje."

V epizodi, v kateri se Arabella v celoti poistoveti s svojim imidžem spletne aktivistke za pravice žrtev spolnega nasilja (in besno tvita ključnik #IHSWG ‒ sovražim hetero belske tipe), v ospredje pride tema odvisnosti od družbenih omrežij in lažnosti virtualnega aktivizma.

Kljub tem obvodom pa je cela zgodba trdno zasidrana v življenja temnopoltih mladih Londončanov, ki ne živijo pred kuliso Big Bena in kraljeve palače, pač pa v brutalističnih stolpnicah četrti, ki še niso do konca gentrificirane. Coel precizno identificira primere rasnih predsodkov in rasizma, s katerim se njeni junaki še vedno srečujejo na vsakem koraku ‒ pa naj gre za fetišiziranje "seksi" temnopoltih moških ali pa za nenehno zasliševanje žensk o tem, ali nosijo lasulje. Obenem se sooči tudi z lastnim nerazčiščenim odnosom do feminizma: "V mladih letih sem imela preveč dela s tem, da sem bila revna in črna, da bi razmišljala še o tem, da sem ženska."

Lahko te uničim se s HBO-jevo lansko uspešnico Evforija lahko mirno kosa v normalizaciji s spolnostjo in spolno usmerjenostjo povezanih tem ‒ a jo še presega po svojem dometu. Na različne načine pristopa k vprašanju postavljanja in kršenja mej. Razume, da se prestopanje teh meja dogaja na več stopnjah in da ga doživi skoraj vsaka ženska, tudi če ni bila žrtev posilstva. In na koncu je Lahko te uničim tudi (ne)klasična kriminalka o zločinu, ki za spremembo v ospredje ne postavi zločinca ali njegovega dejanja, pač pa preživetje njegove žrtve.

Mimogrede, Netflix je Michaeli po uspehu Chewing Guma za pričujočo serijo ponudil vnaprejšnji honorar v vrednosti milijon dolarjev ‒ a del pogodbe so bile tudi njene avtorske pravice. Ker niso bili pripravljeni popustiti niti toliko, da bi avtorica obdržala minimalen odstotek pravic, je od bajne vsote odkorakala. (V tem se skriva precej jasen nauk o zaupanju v lastne sposobnosti.) Zaledje je pozneje našla pri BBC-ju, ki ji je pustil tudi popoln ustvarjalni nadzor pri upodobitvah nasilja, spolnosti in uporabe drog. Kot koproducent se je projektu nato pridružil še HBO ‒ in prav v HBO-jevem arhivu je serija dostopna tudi za slovensko občinstvo. (Doslej je bilo objavljenih 10 od 12 delov.)

Ocena: 5