Režiser je svojo zadnjo komercialno uspešnico posnel v zgodnjih devetdesetih (z Drakulo) – le kdo mu ne bi privoščil še enega velikega zmagoslavja v sklepni etapi kariere? Naravnost spodbudno za filmsko industrijo bi bilo, če bi v dobi vseprisotnih franšiz in priredb največji uspeh leta zakoličila izvirna, ambiciozna, nekonvencionalna avtorska vizija.

Na žalost pa je Megalopolis, ne glede na to, s kakšnimi vatli ga merimo, slab film. Ne samo to: reči, da je Megalopolis slab, je tako kot reči, da je Woody Allen rahlo nevrotičen in da je bil Alfred Hitchcock včasih malce nepotrpežljiv do plavolask. Ko vam ljudje rečejo, da "je film treba videti, da bi verjeli", to ni nujno dobra stvar. Vsebino Megalopolisa boste pozabili, svoje nejevere in zmedenosti ob njem pa ne.

Film je v svoji štiridesetletni genezi pridobil tako rekoč mitski status, v času produkcije pa so v javnost curljala poročila o kaotičnem snemanju in množičnih odhodih ustvarjalne ekipe. Predzgodbo poznamo vsi: Coppola je prodal del družinskega vinograda, da je lahko v film vložil 120 milijonov dolarjev lastnega denarja. Trenutno toži revijo Variety, ki je poročala o njegovem domnevnem spolnem nadlegovanju statistk na snemanju. Skratka, film se je do kinematografov primajal pod ogromnim bremenom vnaprejšnjih razsodb in predsodkov. In izkazalo se je, da nas je upravičeno skrbelo.

Megalopolis je, na kratko povedano, futuristična vizija prihodnosti Amerike. New York je bil zato preimenovan v Novi Rim. Vlečenje jasnih vzporednic med sodobno Ameriko in zadnjim obdobjem rimskega cesarstva seveda ni izvirna ideja. Ne samo izvirnost – filmu manjkajo tudi subtilnost, dober okus in občutek za širšo sliko, kakršnega je Coppola imel, ko je v Botru razpad ameriškega sna vzporejal z vzponom in padcem mafijskega klana. Ne, to je film, v katerem protagonista krsti za Cezarja in Cicera in jima na glavo posadi rimljanski pričeski, dvorano Madison Square Garden pa spremeni v prizorišče gladiatorskih iger.

Franklyn Cicero (Giancarlo Esposito) je reakcionaren, nepriljubljen župan, ki se kljub usihajoči podpori in protestom oklepa svojega položaja. Za večino svojih težav krivi ambicioznega arhitekta Cezarja Katilino (Adam Driver), nobelovca in norega genija, ki bi Novi Rim rad predelal v sanjsko, futuristično prestolnico prihodnosti, v idilo blaginje in rasti. Cezar je izumil revolucionaren nov gradbeni material, snov megalon, o kateri ne bomo izvedeli ničesar in ne bo igrala praktično nobene vloge v zgodbi. Oh, in z golo močjo volje lahko ustavi čas. Od kod ima to sposobnost in v kakšen namen jo bo uporabil? Nepojasnjeno.

V njuno merjenje moči se vpleta še več stranskih akterjev, ki so poimenovani bodisi kot rimski patriciji ali pa kot stripovski liki, oblečeni pa kot statisti v Igrah lakote. Cicerova hčerka Julia (Nathalie Emmanuel) se je zaposlila kot Cezarjeva pomočnica; njena glavna funkcija v filmu je, da zaljubljeno zre vanj. Večino Cezarjevih projektov financira njegov stric, bančnik Hamilton Crassus III. (Jon Voight). Crassusov dedič, androgini Clodio Pulcher (Shia LaBeouf), si je ustvaril imidž kot populistični politični agitator in hedonist (javnost rada ugiba, ali spi s svojima sestrama ali ne).

Nujno je treba omeniti tudi abotno poimenovano Vau Platina (Aubrey Plaza), zapeljivo novinarko z Wall Streeta, ki ima pred očmi samo lasten vzpon po družbeni lestvici in maščevanje nekdanjemu ljubimcu. Dandanes v filmih le še redko naletimo na tako očitno seksistične stereotipe – Megalopolis pa ima kar dva. Tu je še lik Veste Cukervode (Grace VanderWaal), deviške popzvezdnice in reinterpretacije antične vestalke, ki se znajde v središču tabloidnega škandala.

Za Coppolo ni nič novega, da v film natrpa množico stranskih likov s kompleksnimi in medsebojno prepletenimi zgodbami. Megalopolis naj bi pisal od osemdesetih naprej, pa vseeno vzbuja vtis na hitro nakracanega osnutka – kot da scenarist ne bi vedel, kaj naj počne s svojo množico likov, razen, da jim na jezik polaga programske govorance (Cezar med drugim zdeklamira cel Hamletov monolog). Na trenutke iz teh kaotičnih, skupaj nametanih fragmentov pokukajo obrisi arhetipske zgodbe o družinski pripadnosti, visoki ceni napredka in ljubezni, a že v naslednjem trenutku izginejo pod goro slabega okusa in bizarnih avtorskih odločitev. Luknje v zgodbi skuša nekako pokrpati Laurence Fishburne v vlogi pripovedovalca.

Cezar svoj načrt za Megalopolis prodaja kot optimistično vizijo umetniškega in družbenega napredka. Glede na to, da nam skuša film pričarati utopijo egalitarne prihodnosti, je težko razumeti, zakaj se osredini zgolj in samo na zdrahe najbogatejšega odstotka prebivalstva in na njihove gradbene projekte iz nečimrnosti. Še več: Cezar v imenu svojega urbanističnega načrta nezakonito poruši cele mestne četrti – in to naj bi bil tip, za katerega navijamo (in jasen režiserjev alter ego). Nebrzdani kapitalizem, ki ga pooseblja Cicero, lahko ustavi le razsvetljeni absolutist, kakršen je Cezar?

»Rajo« režiser v kader privleče samo, kadar je treba prikazati topoumne, zaslepljene množice, ki kot ovce sledijo politiku s sloganom, da je »Novi Rim treba narediti spet velik«. Ideja, da lahko neuko ljudstvo vodi samo genialen »arhitekt človeških duš«, ni nova. Porodila je že marsikatero diktaturo.

Po vizualni plati je Megalopolis neverjetno cenen in grd; njegovi posebni učinki so slabši kot v večini stripovskih spektaklov. Novi Rim je v resnici samo New York z dodatkom kičasto narisanih antičnih stebrov. Cezarjev načrt za Megalopolis je skrpan iz klišejev znanstvene fantastike; take pompozne stavbe organskih oblik že dolgo obstajajo v Dubaju. Je krivo to, da je scenarij star 41 let? Teorija se poruši, če se spomnimo, da je veliki Fritz Lang pred skoraj stotimi leti sanjal o Metropolisu, ki še danes učinkuje smelo in futuristično.

Cel esej bi se dalo napisati samo o neusklajenosti igralske zasedbe: vsak od igralcev je videti, kot da nastopa v svojem filmu, zelo očitno pa nikomur ni jasno, v čem je poanta zgodbe in kakšen je razvojni lok njegovega lika. Adam Driver, eden najzanimivejših igralcev svoje generacije, se brutalno polomi na neživljenjskih dialogih in s teatralnim kriljenjem.

Francis Ford Coppola je, pod črto, vložil ogromno časa, lastnega denarja in energije v to, da je Megalopolis nastal v skladu z njegovo avtorsko vizijo in brez zunanjega vmešavanja. Sama po sebi je taka gesta vredna občudovanja: brez visokih ambicij ne bi nikoli dosegali veličine. Z zanimanjem bi si ogledala dokumentarec o nastajanju filma.

Megalopolisov veliki dosežek je torej v tem, da sploh obstaja, po umetniški plati pa je, če hočete antično referenco, Coppolova bitka pri Kanah. Skoraj dve uri in pol nas obstreljuje z nepovezanimi prizori, med katerimi si najbrž lahko vsak gledalec izbere svoj poudarek: shakespearjansko tragedijo, priliko o pohlepu in korupciji, morda satiro potrošniške družbe ali pa obsodbo tabloidne kulture. Megalopolis hoče biti velika alegorija našega časa, na koncu pa ne pove ničesar.

Ocena: 2