Protikapitalistična drža je, oprostite cinizmu, v trendu: na samoreferenčno smešenje elit se spotaknemo tako rekoč na vsakem koraku, od prestižne televizije (Nasledstvo, Beli lotos) do intelektualne grozljivke (Zbeži!), njene populistične različice (Lov) in potrjenega "art" filma (Trikotnik žalosti); v podobni sferi se bo gibal Rian Johnson z nadaljevanjem uspešnice Nož v hrbet. Meni je tako variacija na znano temo, ki skuša znane okuse premešati v novo, svežo kombinacijo.

V poplavi teh novodobnih razrednih satir HBO-jevo Nasledstvo izstopa zato, ker neprizanesljivo dokumentira ekscese in grehe obsceno bogatih, ne da bi jih reducirala na karikature – razvije jih kot polnokrvne osebnosti, samo ... obupne osebnosti. TV-režiserju Marku Mylodu, ki je podpisal 13 epizod Nasledstva, je pri svojem preskoku v celovečerne filme uspelo ujeti isto krhko ravnovesje. Meni je sprevod najpritlehnejših človeških bitij, pa si vseeno ne moremo kaj, da zanje ne bi vsaj malo navijali – čeprav se njihovih dejanj ne da upravičiti. Podobno kot Ruben Östlund v Trikotniku žalosti se tudi Mylod ukvarja z vprašanjem, kaj se zgodi, ko usoda groteskno privilegiranemu razredu izstavi račun; v obeh primerih bodo posledice usodne.

Edina stvar, ki je restavracija v Meniju ne streže, je subtilnost – in prav po zaslugi svoje brutalne neposrednosti film sam ne zapade v pretencioznost, ki jo smeši.

Začne se kot oldskul detektivski roman, ki bi ga zastavila Agatha Christie: 12 ljudi, ki se med seboj ne poznajo, se vkrca na ladjico in odpotuje na odročen otoček, lokacijo ene najekskluzivnejših in najprestižnejših restavracij na svetu. Lokal Hawthorn, ki je kot nekakšen siv, modernističen bunker agresivno zarezan v pokrajino, je matična hiša chefa Juliana Slowika (Ralph Fiennes). Slowik svojo restavracijo vodi kot kult: vse osebje živi na otoku, vstaja ob zori, nabira pokrovače in dimi meso, nato pa z vojaško disciplino gara v kuhinji – in vsi so hvaležni za priložnost, da sploh smejo biti v orbiti mojstra. Ob vsakem hodu posebnega degustacijskega menija, ki ga je zasnoval naš fiktivni Rene Redzepi (Hawthorn res spominja na skandinavsko estetiko restavracije Noma), chef s svoje prižnice pridiga o tem, kako gostje njegove hrane "ne smejo jesti", ker "je za kaj takega daleč preveč dragocena". "Morate jo doživeti, izkusiti." (Na pamet pride opazka izpred nekaj prizorov, ki otoček identificira kot "bazni štab Gore nakladanja".).

Vprašanje pa je, ali je njegova petična klientela vse to leporečje sposobna razumeti. Ljudje, ki so pripravljeni za obrok odšteti po eno povprečno slovensko plačo na glavo, so točno taki, kot si jih predstavljate: tu je snobovska kulinarična kritičarka (Janet McTeer) v družbi svojega servilnega urednika (Paul Adelstein), pa odcvetel igralec (John Leguizamo), ki bi rad svojo kariero rehabilitiral z zasukom v kak kulinaričen šov, in seveda gručica tehnoloških bogatunov, ki jim je mar samo za status. Skupinico zaokroži še starejši par, ki v Hawthornu redno obeduje samo zato, ker pač lahko (za noben denar se ne bi mogla spomniti, kaj sta na otoku jedla prejšnjič), in pa hiperventilirajoči "foodie" Tyler (Nicholas Hoult), čigar klečeplazenje pred Slowikom je boleče opazovati. Na koncu je tu še Tylerjeva spremljevalka, Margot (Anya Taylor-Joy), neimpresionirana nad celo pretenciozno izkušnjo, edina, ki se je ne da na prvi pogled popredalčkati. Še več, v zadnjem hipu je vskočila kot zamenjava za Tylerjevo (zdaj že bivše) dekle – in zakaj ta podatek vodjo strežbe na otoku tako zmede? To je prvi indic, da nas ne čaka samo klasičen kulinarični dogodek.

Sledijo manjši kvarniki v zvezi z vsebino filma.

Meni v nadaljevanju upraviči svoj naslov: dogajanje je razdeljeno na poglavja – bolje rečeno, na hode: od "pozdravčka iz kuhinje" (namesto dejanske ostrige postrežejo nekakšno "idejo ostrige", predelano v peno) prek juh in glavnih jedi do katarzičnega vrhunca sladice. Pri vinski spremljavi izstopajo biseri, kot je buteljka s pridihom "slavonskega hrasta, obžalovanja in hrepenenja". Včasih se zdi, da Slowik svoji klienteli iskreno, skoraj konfrontativno nastavlja zrcalo: ne bo jim, na primer, postregel kruha, češ da je kruh od nekdaj hrana "preprostega, delovnega človeka", kar pa oni seveda niso. V naslednjem hodu, ki je posvečen skrivnostim, vsakemu gostu postrežejo s fotografijo njegove najsramotnejše skrivnosti na tortilji in tako dalje – očitno ne gre samo za hrano.

Slowik je na maščevalnem pohodu, ki je več kot samo razredni boj. Obračunal bo s točno določenimi posamezniki, ki po njegovem poosebljajo vse, kar je v kulinariki gnilega in sprevrženega. Svet se namreč, po njegovih besedah, deli na tiste, ki dajejo, in tiste, ki jemljejo – na strežbo in na jedce. Toda kam v tej dihotomiji sodi Margot? Je kot plačana spremljevalka res ena od "njih" – ali pa bi bolj spadala v kuhinjo? Morda pa ni ne eno ne drugo – le oseba, ki ji gre na živce, da je po osmih hodih obeda še vedno lačna. Kakor koli že, Slowik je zabredel pregloboko v svoj fanatizem, da bi lahko razumel, da so družbene razmejitve včasih porozne, prehodne.

Meni je nadpovprečen tudi zato, ker se tako precizno posveča detajlom: do potankosti zadene svet visoke kulinarike, od pedantnih koreografij natakarjev do vojaške discipline sestavljanja krožnikov. Že res, da parodira Netflixov Chef's Table, a ga tudi pozna do obisti.

Agresivno vljudnost strežnega osebja karikira in pooseblja vodja strežbe Elsa (Hong Chau), ki zna na vulgarnost gostov odgovoriti z zasikanim: "Jedli boste manj, kot bi si želeli, a več, kot si zaslužite." Ralph Fiennes blesti kot chef, ki se je toliko časa posvečal "umetnosti" kuhe, da je pozabil na njeno primarno funkcijo – ljudi nasititi in potešiti, in to ne samo v smislu polnega želodca.

Kuharski mojstri niso predstavljeni samo kot nerazumljeni geniji: scenarij tematizira nasilne izpade, ki jih upravičujejo v imenu "genialnosti", pa spolno nadlegovanje žensk v kulinariki ter obsedeni perfekcionizem in zavistno tekmovalnost. Chefu, ki je vse prej kot vzvišeni borec proti kapitalističnim ekscesom (igralca, na primer, je na svoj seznam za odstrel uvrstil samo zato, ker mu je s slabim filmom uničil večer), se gabi predvsem to, da je njegova restavracija postala tako ekskluzivna, da jo lahko obiskujejo le še ljudje, ki je niso sposobni zares ceniti. Slowik ni Robin Hood v boju za malega človeka, ampak, pa naj se mu to še tako upira, podporni steber celega okostenelega sistema.

To ni upor proletariata proti elitam: to je zgornji en odstotek, ki žre svoj lastni rep. In žrtve, ki jim je bilo precej eksplicitno razloženo, da bodo umrle, se poskusov pobega lotevajo skrajno mlačno – kot da na neki intuitivni ravni razumejo predeterminiranost človeških usod v kapitalizmu.

Meni ne prinaša kakih revolucionarnih uvidov, ima pa izvrsten občutek za seciranje absurdnosti skrajne privilegiranosti. Čeprav bi si želeli, da film proti koncu ne bi od grozljivke zavil v bolj ali manj čisto satiro, se je težko upreti zaključku, ki kot protiutež klinično hladni, brezdušni kulinariki ponudi – dobri stari čizburger. To je najboljša metafora za cel Meni: sicer postrežen na srebrnem pladnju, a še vedno "samo" burger – zabava pred visokoletečimi koncepti.

Ocena: 4+