Pisma, ki si jih je hollywoodski producent Sam Spiegel izmenjeval z britanskim Vojnim uradom (vladna agencija, ki bi danes spadala pod okrilje obrambnega ministrstva), razkrivajo napetosti, ki jih je v britanski vladi povzročila upodobitev obnašanja britanskih častnikov v filmu.

Za osvežitev spomina: dogajanje v filmu Most na reki Kwai je postavljeno v japonsko taborišče vojnih zapornikov v Burmi. Protagonist, podpolkovnik Nicholson (igral ga je Alec Guiness), svojim možem sprva ne dovoli, da bi s fizičnim delom sodelovali pri gradnji zloglasne "železnice smrti" in mostu med Bangkokom in Rangoonom. Nicholson pozneje sicer sprejme kompromis: če so že prisiljeni delati, bodo most zgradili s ponosom in tako, kot se šika.

Spore in pogajanja v času predprodukcije filma razkrivajo stara pisma, ki jih danes hrani britanski Narodni arhiv. V njih so popisani ugovori Vojnega urada, pa tudi jeza člana odbora Fepow (vojni ujetniki na Daljnem vzhodu): v svojem pismu je poudaril, da so se britanski častniki ukvarjali predvsem s tem, kako bi pobegnili ali sabotirali sovražnikova prizadevanja, ne pa razmišljali o tem, kako bi najbolje sodelovali s svojimi ječarji.

"Kaj pa jaz vem, saj sem bil samo tam"
Major Close z Vojnega urada, ki je scenarij dobil v branje, je v svoj odgovor zapisal: "Zgodba se mi ne zdi kaj prida. Prvič, precej netočna je in se samo občasno približa resničnim dogodkom. Morda sem pristranski, ker sem tri leta sodeloval pri gradnji točno te železnice." Pripiše še, da je dal scenarij v branje tudi drugim in "da se vsi strinjajo, da britansko občinstvo česa takega ne bi dobro sprejelo". S takim mnenjem se je strinjal tudi namestnik direktorja za odnose z javnostjo, češ da je težko verjeti, da bi se kak britanski častnik obnašal tako, kot se v filmu Nicholson.

Soscenarist Carl Foreman se je po priznanju, da je komunist, znašel na hollywoodskem črnem seznamu, in zato pod končno različico filma ni podpisan (to ga je tudi stalo oskarja, ki ga je film dobil za prirejeni scenarij.). V času snemanja je vseeno poskušal pomiriti gospode v Vojnem uradu: poudaril je, da jim vendarle pokaže tudi geste sabotaže, in opozoril na spremembe v scenariju.

Na koncu je urad nejevoljno privolil v to, da na snemanju lahko sodelujejo britanske vojaške letalske sile, a z opombo, da "nismo popolnoma zadovoljni z zgodbo, v kateri so določene netočnosti, ki ne prikažejo obnašanja britanskih častnikov v pravi luči". Hoteli so, da bi se to kot dolga, detajlirana opomba izpisalo na začetku in v odjavni špici filma, v kar pa Spiegel ni privolil.

To je dodatno razkačilo nekdanje vojne ujetnike, tudi generalporočnika Arthurja Ernesta Percivala, ki se je predal februarja 1942, ob padcu Singapurja, po Churchillovih besedah "največji kapitulaciji v britanski zgodovini". Kot predsednik Fepowa je zapisal: "Razumno je pričakovati, da bodo gledalci filma mislili, da so dogodki v filmu tipičen primer tega, kar se je res dogajalo. Naši člani so upravičeno ponosni na svoje obnašanje v času, ko so bili vojni ujetniki. Veliko so pretrpeli in bi zdaj cenili filmske upodobitve, ki ne bi omalovaževale njihovega vedenja."