Kot tudi skozi antropološko-fiziološki diskurz, ki motri čas kot srčni "beat" oz. srčni ritem pretanjenega opazovalca, ki je bil v zadnjih dveh letih priča nehumanim razmeram bivanja prebežnikov v Bosni in njihovega izgona iz Slovenije ter epidemiji covida.

V zadnjem eseju z naslovom Blogovski zapisi avtor pomenljivo zapiše: "Srčni utrip je 57 udarcev na minuto. Telo pripravljeno za pohode po nagrbančenih jezikovnih pogorjih. Naše pojave so različne in to imamo ves čas pred očmi. Obenem pa skoraj nikoli ne pomislimo, kako različno nam bijejo srca." Pripravljenost prisluhniti lastnemu telesu, na podlagi katerega črpa tako meditativno izkušnjo, pesniško inspiracijo kot tudi snov za interdisciplinarno zasnovane esejistične traktate, je odlika Sinanovićeve literature.

V knjigi Beat v svetu se avtor nenehno sprehaja med Sarajevom in Ljubljano – pri tem se čudi razmišljanju sopotnikov na različnih ideoloških bregovih, katerih pogledi na razpad Jugoslavije ter verska in nacionalna vprašanja so si pretresljivo podobni. Obiskuje skvote, kjer se seznanja s problematiko migrantov, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda, pogovarja se s sezonskimi delavci, razpetimi med dve državi, ter se s prijatelji podi po košarkarskih igriščih, ki se kot nekakšne avtonomne cone razpirajo sredi mesta. V esejih, kot so Blokovski zapiski, Koščica velemesta in Londonski zapiski, se Sinanović poglablja v dinamiko velemesta in v njegov multikulturalizem, pri tem pa so igrišča, zlasti košarkarska, fetiš posebne vrste:

"Razbrazdani beton košarkarskega igrišča lahko preraste v fetiš, obenem pa je arheološko prizorišče, v katero se vrezujejo spomini, neznatne poteze, teža teles zdaj že več generacij."

Posebno poglavje v knjigi so Karantenski zapiski, v katerih se avtor sprašuje o zmožnostih telesa, pospeševanju časa, ki "stoletja vzpostavljajoča se protislovja razkriva v nekaj tednih", in o tem, kako je zdravje mogoče razumeti le prek “secirane smrti”. Z grenkim priokusom ugotavlja, da "Evropske unije niso suspendirali izstopi držav, vojne ali migranti, temveč strah pred boleznijo. V vsem tem je toliko simbolnega naboja, ki se bo, čeprav o njem ne bo razmišljalo veliko ljudi, zapisalo v nezavedno naših naracij o življenju." Čeprav se v tem času posveča svojemu telesu in duhu, opaža, da ljudi ženeta naprej gon smrti in potreba po zabavi, saj je že sama misel na dolgotrajno karanteno nevzdržna.

Muanis Sinanović je v esejistično zasnovani knjigi Beat v svetu pokazal tako intelektualno širino kot tudi dobršno mero kritike do tistih, ki se postavljajo na desni ali levi breg, a v praksi niso zmožni strpnosti do različnih religioznih praks in pristnega razumevanja tegob, ki tarejo migrante. V eseju Zapiski z območja za obzidjem opisuje izkušnjo s slovenskimi, italijanskimi, švicarskimi in angleškimi prostovoljci v manjšem obmejnem mestu v Bosni, pri čemer ima vsak izmed njih svoj pogled na dobrodelnost in medsebojne spore migrantov, večina pa jih ne more stopiti onkraj svojega ega. V eseju Hotel Nebotičnik pa se posveča pogledu od zgoraj navzdol – s precejšnjo ironijo prihaja do zaključka, da so literarni festivali "karavane nesrečnikov, krhkih ljudi, ki se kot črepinje razsipajo po ulicah. Procesija pomaranč z razpokano kožo, ki se kotalijo po ulicah."

V knjigi Beat v svetu smo na eni strani priča številnim metaforam in metonimijam, na drugi pa brutalnemu realizmu vsakdanjega življenja. Sinanović z enakim entuziazmom omenja poezijo bosanskih sufijev kot filozofski pogled Spinoze in francoskega antropologa Girarda na sodobno družbo. Vsekakor gre za branje, ki nam bo še dolgo ostalo v spominu.

Iz oddaje S knjižnega trga.