Brez zmedenega Granta (Pravzaprav ljubezen), kričečega Culkina (Sam doma), sanjskega para Crosby – Astaire (Holiday Inn) …

"Nikoli ne veš, kdaj pride ljubezen", klasična filmska zgodba, postavljena v predbožični čas, kar sama od sebe ponuja primerjave z (ne)uspešnimi predhodniki tovrstnega žanra. Ne, to ni še ena Pravzaprav Ljubezen (Love Actually). Prikupni Maciej Stuhr ni drugi Hugh Grant, šarmantna Roma Gasiorowska ni Keira Knightley in norčavi Tomasz Karolak ni Rowan Atkinson … Posamični igralci v svojih likih dodobra zaživijo šele kot celota.

Scenaristična trojica v sestavi Marcina Baczyńskega, Karoline Szablewske in Sama Akina v ospredje postavi precej stereotipne osrednje like – vdovca z otrokom, zasanjano iskalko ljubezni, (na videz) brezčutno šefico, vsevedneža z mehkim srcem, odtujenega moža in očeta, nezvesto ženo, osamljenega povzpetnika, nosečnico in (na videz) brezskrbnega ženskarja – vsem je skupno, da si želijo spremembe. Na poti iskanja, tistega, kar jim manjka, velik del odigrajo ambasadorji najbolj čiste ljubezni – otroci. A ustvarjalci filma gredo korak naprej: otroški igrivosti dodajo značilnosti, zrelost in modrost odraslih in nasprotno: odrasle spremenijo v velike otroke.

Vse se dogaja na tisti dan v letu, ko je (tradicionalno) vsa družina zbrana. Režiser nas v začetku popelje v kaotično razpoloženo predbožično jutro.

Film je 116-minutno poigravanje ustvarjalcev z že tolikokrat videnimi pripetljaji na dan pred božičnim večerom s prepričljivejšimi dialogi in čustvi, kot nam jih pripravijo ustvarjalci komedij fast food. To dela film realnejši, če želite "vzhodnoevropski". Hkrati se ne pretvarja, da začenja nekaj novega. Konec koncev si ena izmed glavnih junakinj zaželi le, da bi spoznala ljubezen, kakršno prikazujejo ob božičnem času na televiziji.

Kar poljski presežek domače produkcije ločuje od visokoproračunskih ameriških filmov, sta tako predvsem scenarij – ki ni žaljiv do inteligence gledalca – in slovenski režiser. Okornu, ki mu prepletanje življenjskih zgodb ni tuje (Tu pa tam), je tako dobil celo plejado likov (v vlogi katerih so zaigrali najbolj priljubljeni poljski igralci in igralke ta hip).

Večplastnost izkazuje v dinamičnih sekvencah in ob mešanju pocukrane komercialne ameriške božične glasbe in tradicionalne konservativne poljske božične melodike, prepleta in povezuje. Ob tem vleče vzporednice s predhodniki, med drugim tudi z velikim prijateljem producentom Duncanom Kenworthyjem, ki je z izkušnjami, pridobljenimi na snemanju Štirih porok in pogreba, Notting Hilla, Pravzaprav ljubezen, … pomagal Okornu z nasveti.

Gledalec se lahko ob izvirni situacijski komediji in humornih vložkih lažje poistoveti z liki. Poljski jezik bolj privablja kot odbija. Gledanje zasneženega večera skozi okno in božične pojedine nadomesti veliko resničnejše spodrsavanje po ledu, kepanje in kupovanje sendvičev pri najbližjem prodajalcu hitre hrane, ki mu prav na božični predvečer zmanjka hotdogov.

Božič je preprosto mejnik, skozi katerega se morajo prebiti vsi. Pa naj bi si to želeli ali ne. Pa naj bi bilo to ob obloženi praznični mizi ali gledanju Čednega dekleta. Življenje se ne ustavi zaradi njega. Se pa lahko spremeni po njem.

Ocena: 4; piše: Klavdija Kopina