Sartre si je želel, da bi se ga ljudje spominjali po mislih, ki jih je izoblikoval v določenem zgodovinskem kontekstu, v katerem je živel in katerega ga je bistveno določal. Foto:
Sartre si je želel, da bi se ga ljudje spominjali po mislih, ki jih je izoblikoval v določenem zgodovinskem kontekstu, v katerem je živel in katerega ga je bistveno določal. Foto:
Grob Jean-Paula Sartra in Simone de Beauvoir
Najdene plošče ne bodo vrnili na pokopališče, saj je Sartrovem grobu že od leta 1986 stoji nagrobnik, ki je posvečen tudi Sartrovi življenjski sopotnici Simone de Beauvoir.

Arnulfo Valencia je kolumbijski pisatelj, ki je pred nekaj dnevi tako rekoč na smrtni postelji pogled svoje hčerke usmeril na knjižno polico. Tam je bila med knjige zataknjena plošča. Ne katera koli, ampak nagrobna plošča Jean-Paula Sartra. Valencia je hčerki priznal, da je ploščo ukradel na pariškem pokopališču Montparnasse. V resnici bi lahko skrivnost že prej prodrla v javnost. Po Valencievi smrti se je namreč oglasil tudi pokojnikov prijatelj in prav tako pisatelj William Ospina. Povedal je, da mu je Valencia že prej pripovedoval o nagrobni plošči, velikosti 20 krat 30 centimetrov in s preprostim napisom Jean-Paul Sartre 1905-1980.

S ploščo do denarja za kolumbijske pesnike
Plošče ne bodo vrnili v Pariz. Na Sartrovem grobu namreč že zdavnaj stoji veliko primernejše posvetilo znamenitemu filozofu in pisatelju. Leta 1986 so postavili nagrobnik, ki je posvečen tako Sartru kot njegovi življenjski sopotnici, feministični teoretičarki in filozofinji Simone de Beauvoir. Najdeno ploščo bodo raje prodali na dražbi, denar pa bodo namenili skladu za podpiranje poezije v mestu Cali na jugozahodu Kolumbije, kjer je živel Arnulfo Valencia.

Spominjajo naj se me po zgodovinskih okoliščinah
Samemu Sartru bi bilo verjetno precej vseeno, ali na njegovem grobu sploh stoji kakšen 'opomnik'. Ko so ga leta 1975, ko je njegovo zdravje tudi zaradi ekscesivnega uživanja drog, predvsem amfetaminov, hitro pešalo, je dejal: "Želim si, da bi si me ljudje zapomnili po romanu Gnus, po dramah Zaprta vrata in Hudič in dobri gospod ter po mojih dveh filozofskih delih, še posebej po drugem, torej po Kritiki dialektičnega razuma. /.../ Če pa bi se določenega Jean-Paula Sartra spominjali kot moža, potem naj se ljudje spominjajo okolja ali zgodovinske situacije, v kateri sem živel ... kako sem živel v tej situaciji, predvsem v smislu vseh mojih aspiracij, ki sem jih oblikoval v sebi."