Steve Albini je s svojim avtorskim in producentskim opusom (med drugimi je produciral Nirvano, Pixies in The Stooges) veljal za pojem brezkompromisne ustvarjalne etike v rock glasbi. Albini, rojen leta 1962, je od druge polovice osemdesetih let preteklega stoletja veljal za osrednjo figuro alternativnega rocka, ki jo je poznal ves svet, ne le po produciranju ključnih alternativnih zasedb devetdesetih let, ampak po neodvisni drži v javnem življenju. Bil je jasen kritik popularne glasbe in glasbene industrije, ki po njegovem mnenju izkorišča in slogovno homogenizira umetnike. Umrl je doma v Čikagu zaradi srčnega infarkta v torek, 7. maja, teden dni pred izidom novega albuma To All Trains njegove kultne zasedbe Shellac.

"Z angažirano in kritično besedo neprosojno obdeluje družbeno realnost in ostaja eden ključnih obrazov, homo politicus in grlo neodvisne kulturno-glasbene scene," je ob izidu albuma Excellent Italian Greyhound zasedbe Shellac leta 2007 zapisal Igor Bašin. Albini, ki so ga za glasbeno pot v najstništvu navdušili ameriški pankrokerji Ramones, se je po študiju novinarstva in slikarstva zaprisegel glasbi, o kateri je najprej pisal za reviji Matter in Forced Exposure v Čikagu. V tem času je tudi začel snemati in sodelovati z glasbeniki kot producent in založnik.

Albini si ni želel pripisovati zaslug kljub pomembni vlogi pri nastajanju posnetkov
Od zgodnjih devetdesetih let 20. stoletja je bil Albini najbolj znan kot glasbeni producent, vendar tega izraza ni maral in se je raje izogibal navedbam na ovitkih albumov ali v opombah, zato točno število albumov, na katerih je sodeloval, ni popolnoma znano. Tudi kadar je bil naveden, je za svoje zasluge raje uporabljal izraz "snemalni inženir". Po Albinijevem mnenju producentsko vodenje snemanj pogosto uničuje plošče, vloga snemalnega inženirja pa je, da rešuje težave pri zajemanju zvoka glasbenikov in ne ogroža nadzora umetnikov nad njihovim izdelkom.

Ocenjuje se, da je v svoji karieri sodeloval pri več tisoč ploščah. Med zasedbami, s katerimi je Albini sodeloval, so Nirvana, Pixies, The Breeders, Godspeed You! Black Emperor, Mogwai, Jesus Lizard, PJ Harvey, The Wedding Present, Joanna Newsom, Superchunk, Low, Dirty Three, Jawbreaker, Neurosis, Cloud Nothings, Bush, Chevelle, Jimmy Page in Robert Plant (iz zasedbe Led Zeppelin), Helmet, Fred Schneider, The Stooges, Manic Street Preachers, Slint, Labradford, The Auteurs in mnogi drugi.

Albini o albumu In Utero: "Najlažje snemanje, kar sem ga kdaj koli opravil“
Leta 1993 je Nirvana najela Albinija za snemanje svojega tretjega albuma In Utero. Albini je takrat Nirvano označil za "R.E.M. s fuzzboxom" in "nepomembno različico seattelskega zvoka", vendar pa je ponudbo sprejel, ker mu je bilo po njegovih besedah "žal za Nirvano", saj jo je dojemal "na isti ravni kot vse nepopularne skupine, s katerimi se ukvarja", ki so na milost in nemilost prepuščene svoji založbi. Kurt Cobain je dejal, da je Albinija izbral, ker je produciral dve njegovi najljubši plošči, Surfer Rosa zasedbe Pixies in Pod skupine Breeders. Na snemanju je želel uporabiti Albinijevo tehniko zajemanja naravnega ambienta prostora s postavitvijo več mikrofonov, česar prejšnji producenti Nirvane niso želeli poskusiti. Čeprav članom zasedbe njegovo delo sprva ni bilo všeč in so želeli album ponovno posneti, je Cobain po mesecu poslušanja in predvajanja skladb svojim prijateljem rekel, da je "natanko takšna plošča, ki bi jo kupil kot oboževalec".

Tarife Albinijevega snemalnega studia ene najugodnejših za vrhunski snemalni studio
Albini v nasprotju z mnogimi drugimi inženirji ali producenti z njegovimi izkušnjami in ugledom ni želel prejemati avtorskih nadomestil za vse, kar je posnel ali zvočno oblikoval v svojem studiu. V podjetju Electrical Audio je Albini leta 2004 za inženirsko delo zaslužil 750 ameriških dolarjev na dan, njegova letna plača pa je bila 24.000 ameriških dolarjev, je razkril novinarju Michaelu Azerradu, ki je leta 2001 njegove tarife označil za ene najugodnejših za vrhunski snemalni studio. Albini je sprva zaračunaval le svoj čas in svojim prijateljem ali glasbenikom, ki jih je spoštoval – ki so bili pripravljeni sami pripraviti snemanje in kupiti svoj magnetni trak – omogočal brezplačno uporabo svojega studia.

Napovedal vzpon pretočnih servisov in vrnitev vinilnih plošč
Junija 2014 je Albini v intervjuju dejal, da ne verjame, da tehnološki razvoj ne vpliva koristno na glasbeno industrijo. Internetna izmenjava datotek je po njegovem mnenju škodovala tako korporativnim modelom kot neodvisnemu sektorju, vendar je ob tem pohvalil širjenje brezplačne glasbe kot "fantastičen razvoj", ki je omogočil, da so prezrte glasbe in skupine našle svoje občinstvo. Glavne vrednote glasbene industrije so po njegovem mnenju "skupnost, bend in glasbenik“. Pravilno je napovedal, da bo udobje in enostavnost pretakanja glasbe prevladalo nad kakovostjo zvoka in da se bodo vinilne plošče vrnile kot nosilci kakovostnega zvoka in poslušalske izkušnje.

Zvoka alternativnega rocka ni oblikoval le kot tehnik, temveč tudi kot glasbenik
Albini je v osemdesetih zaslovel z zasedbo Big Black, v devetdesetih pa je ustanovil kultno zasedbo Shellac, ki se je v 32 letih umestila ob Fugazi, Sonic Youth, The Jesus Lizard in velja za sodobnejši temelj neodvisnega ameriškega rocka. Shellac je imela značilen, minimalističen zvok s ponavljajočimi se ritmi ter nadrealističnimi, bridko sarkastičnimi besedili.

Albini je bil znan po tem, da je uporabljal bakrene brenkalnike in da si je kitarski trak običajno ovijal okoli pasu, in ne čez ramo. Skupina je raje uživala v intimnosti manjših klubov, na večjih koncertnih odrih pa niso redno nastopali. "Za jedro tria velja Steve Albini, piker kitarski očalar in ena osrednjih, predvsem pa najbolj spoštovanih figur na alternativni rokerski sceni. Znan je po goreči predanosti svojemu brezkompromisnemu pristopu k produkciji, s čimer mu je uspelo svoje ime vzpostaviti tudi kot 'podjetje z jamstvom kakovosti'," je o Albiniju zapisala tudi sodelavka Pina Gabrijan.