A razlog za to je še nekje.

Van Goghov muzej je torej le eno od dveh slavnih amsterdamskih muzejskih prizorišč, kjer predstavljajo Kieferjevo najnovejšo postavitev – drugo je Muzej Stedelijk, gre pa za prvo sodelovanje teh največjih muzejev na Nizozemskem. Na eni strani je razlog torej povezava z van Goghom, po drugi pa tudi s Stedelijkom, s katerim je umetnik v preteklosti večkrat sodeloval – že zgodaj v Kieferjevi karieri je muzej odkupil dve njegovih deli (Innenraum iz 1981 in Märkischer Sand iz 1982), leta 1986 pa je bila tam na ogled umetnikova odmevna samostojna razstava. A tu je še en razlog – to so gromozanske dimenzije Kieferjevih del, saj skoraj vsako delo zavzame celotno steno dvorane.

Kieferjevo samostojno razstavo z naslovom Sag mir wo die Blumen sind oz. Where Have All the Flowers Gone? (Kam so šle vse rožice) so odprli v petek, dan, preden je umetnik dopolnil 80 let, na ogled pa bo do 9. junija. Je torej rezultat ambicioznega sodelovanja muzejev, ki stojita eden zraven drugega.

Razstava vključuje 25 slik, 13 risb in tri filme, ki jih je umetnik ustvaril v časovnem razponu od leta 1973 do danes, v postavitvi v van Goghovem muzeju pa vključuje tudi osem slik tega nizozemskega postimpresionista. Kurator postavitve v van Goghovem muzeju Edwin Becker je razstavni projekt poimenoval diptih. Vsak od obeh sklopov ima svoje specifike, povezuje pa ju umetnikov protivojni nazor, ki je ponekod subtilno, drugje pa veliko bolj neposredno izražen.
Razstava nemškega umetnika nosi ime po instalaciji, ki v muzeju Stedelijk na obeh straneh obdaja veliko muzejsko stopnišče. Naslov si je Kiefer izposodil pri protestni pesmi Where Have All the Flowers Gone? Peta Seegerja, vendar v nemški različici, ki jo je v zgodnjih 60. letih prepevala Marlene Dietrich (pri nas je priredbo pel Tomaž Domicelj). Govorimo o zares monumentalnih delih, ki stene prekrivajo od tal do stropa.

Zakaj se stvari nenehno ponavljajo
Površina slik je razdeljena na dva glavna pasova, zgornji rumeni in spodnji, v katerem se preliva spoj sivine in barve oksidiranega bakra. Pasova sta si v teksturi in barvi kontrastna, obenem pa se mestoma prelivata eden v drugega, kot bi se spodnji pas uničenja in ruševin, s sajami goreče zemlje zlival v zaprašeno rumeno nebo. V liniji oči so nanizane otrdele vojaške uniforme, poškropljene s sivo-bakreno barvo moralnega in fizičnega propada, s platen pa se na tla stresajo posušeni cvetni listi. Na dnu ene od slik leži avtoportret umetnika v mladih letih, iz njegovega oprsja pa se dviguje drevo. Pomenljiv je verz, ki ga je Kiefer izpostavil iz omenjene skladbe. "Najpomembnejši stavek v pesmi je "Kdaj nas bo izučilo" (gre za manjšo parafrazo verza Kdaj jih bo izučilo, op. n.). Preostanek pesmi je malce kičast, vendar gre za globljo stvar. Ne razumemo, zakaj se stvari nenehno ponavljajo. Smo v podobni situaciji, kot je bila Nemčija leta 1933, grozljivo je."

Ko je bila za Nemčijo tema vojne tabu
Kiefer se je rodil malce pred koncem druge svetovne vojne, točneje 8. marca leta 1945 v nemškem mestu Donaueschingen, in spada torej v generacijo, ki je svoje življenje gradila tudi ob spopadanju z dediščino nacizma, nasilja in močnega zgodovinskega bremena države. Kuratorica razstavnega dela v Muzeju Stedelijk Leontine Coelewij je spomnila, da je vojna rdeča nit celotnega umetnikovega opusa. "Že v svojih prvih delih se je ukvarjal z drugo svetovno vojno, od takrat pa je tematika prešla različne forme," njene besede navaja The New York Times.

Univerzalni komentar na nesmisel in grozljive posledice vojne
Leta 1969 je kot 24-letni umetnik Nemce, ki niso želeli govoriti o vojni, izzval s performansom Okupacije, kjer je na različnih historičnih prizoriščih v oblačilih poslovneža in hipija dvignil roko v nacističnem pozdravu. Rezultat teh performativnih akcij je bila fotografska serija z naslovom Junaški simboli. V tem času je bilo odpiranje tovrstnih tem v Nemčiji še vedno tabu in mladi Kiefer se je zaradi tega doma počutil odrinjenega. Občinstvo je našel prav v Muzeju Stedelijk, ki je v 80. letih odkupilo nekaj njegovih del. Omenili smo že Innerraum (Interier) iz leta 1981, ki predstavlja pogled na propadajočo prazno dvorano, kjer je Adolf Hitler s svojimi nacističnimi veljaki nekoč načrtoval uničenje in osvojitev Evrope. "Kieferjeva dela govorijo o politikah, vendar ne nujno o specifičnih politikah," pravi Coelewij. "Vsem so nam v svetu poznane situacije, ki kažejo absurdnost vojne in nam dajo misliti: Zakaj se to še vedno dogaja?"

Anselm Kiefer in Vincent van Gogh
Vendar razstava v Amsterdamu izvorno ni bila zamišljena kot umetnikova protivojna izjava. V resnici se je vse začelo z van Goghom, o katerem je leta 2019 predaval v Tate Britain v Londonu, kjer je govoril o vplivu, ki ga je imela umetnost nizozemskega mojstra na njegovo lastno ustvarjanje. Kiefer je pod van Goghovim vplivom ustvaril celo serijo velikih krajin. Idejo o amsterdamski razstavi je dobila tretja kuratorica postavitve Emilie Gordenker malo zatem, ko je leta 2020 postala direktorica van Goghovega muzeja.

Kiefer pravi, da se pri van Goghu zgleduje od svojega 13 leta. Pri 17 letih je prejel štipendijo, ki mu je omogočila, da se poda po van Goghovih sledeh – začel je v umetnikovem rojstnem kraju Zundert na Nizozemskem, potoval čez Belgijo, nato v Pariz in vse do južne Francije. "Zelo trdo je delal, saj je bil brez talenta. Zadnji dve leti je ustvaril dela, po katerih je najbolj slaven. Ker se ni ustvaril. Kar naprej je slikal in slikal," pove Kiefer o Van Goghu.

V van Goghovem muzeju tako sopostavljajo Kieferjeva dela, kot so Krokarji iz 2019 in Zvezdna noč iz 2024 ob nekatera van Goghova dela, med drugim slavno Pšenično polje s krokarji (1890). Tudi pri teh Kieferjevih krajinah z van Goghovskim visokim horizontom je čutiti sledi uničenja, krvi in nasilja – plasti olja in akrila se mešajo s surovimi materiali, kot so železo, zemlja, slama in odmrlo listje, pšenična polja so posušena, nebo zamračeno v grožnji in dimu. Umetnik pravi, da njegova dela niso podobe politik ali specifičnih dogodkov v svetu. Vseeno pa se jim ne ogne, saj v vzponu desnih avtoritarnih voditeljev tako v Nemčiji kot ZDA čuti grožnjo. "V tem, kar se dogaja zdaj, prepoznavam vzporednice."