Od konca največje svetovne morije v zgodovini človeštva mineva več kot 76 let, drobce spominov iz tega strahotnega obdobja pa nosi v sebi zgolj še peščica živečih pričevalcev in žrtev okupatorjevega terorja. Daniel Siter, mladi raziskovalec in doktorand na Alma Mater Europaea – Fakulteti za humanistični študij (AMEU – ISH), ki je sicer domačin iz Rogaške Slatine, se je pogovarjal z njimi ter se za štiri leta zakopal v arhive.

Rezultat je pri založbi ISH – Institutum Studiorum Humanitatis nedavno novoizšla prva znanstvena monografija o nacistični okupaciji zdravilišča Rogaška Slatina pod kljukastim križem v vojnih letih 1941–1945, ki naj bo po avtorjevih besedah simbolični poklon vsem preživelim in umrlim žrtvam nacističnega nasilja, ki so med drugo svetovno vojno v Rogaški Slatini trpeli zaradi raznarodovalnega, ponemčevalnega in rasnega terorja, obenem pa naj zdajšnjim in prihodnjim generacijam služi kot orodje ohranjanja zgodovinskega spomina, podajanja nauka in večnega opominjanja pred ponovitvami zločinov totalitarnih in drugih režimov. To se zdi avtorju v prizmi današnjega časa še posebej pomembno.

S sovraštvom je ozračje med v Jugoslaviji živečimi Nemci in Slovenci zastrupil Adolf Hitler s prihodom na oblast. Nemško kulturno društvo v Jugoslaviji Kulturbund se je hitro nacificiralo. Širili so nacistično demagogijo, risali in lepili nacistične simbole, praznovali Hitlerjeve rojstne dneve in bučno navijali, da bi Hitler čim prej priključil Spodnjo Štajersko. "Kar želim poudariti, je, da so bili osnovni zametki nacističnega terorja oblikovani že mnogo let prej, preden se je na obzorju svitala druga svetovna vojna," je Siter poudaril, da se je nacistični teror "kuhal" dolga leta, preden je sprožil svoj uničujoči pohod po Evropi.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kako ste se zapletli v raziskovanje, kaj so nemški nacisti počeli v toplicah v Rogaški Slatini?
Raziskovalno se ukvarjam s sodobno zgodovino, primarno zlasti z obdobjem druge svetovne vojne na Slovenskem, kjer proučujem vojaške, politične in kulturne sfere dogajanja ter tozadevna tematska področja, vidike, plati in daljnosežne posledice – pogosto na krajevnem nivoju slovenskega zgodovinopisja. Drugi vidik pa je, da sem domačin iz Rogaške Slatine. Kot zgodovinar in krajan sem uvidel potrebo, da se zdajšnjim in prihodnjim generacijam ponudi temeljito znanstveno delo, ki bo poglobljeno, sistematično, celostno in vsebinsko zaokroženo prikazalo obdobje štiriletne nacistične okupacije Rogaške Slatine in delovanja okupatorjeve oblasti v zdraviliškem kraju. Bralcu skušam pokazati, kaj je tu okupator počel in kakšne daljnosežne posledice je to imelo za naš kraj. Gre za izvirno mikroštudijo na krajevni zgodovinopisni ravni.

Pa vendarle vas je v študiji potem odneslo širše, niste ostali zgolj v Rogaški Slatini in med letoma 1941 in 1945 ...
Nikakor ne. Celotna raziskava tako tematsko kot tudi prostorsko precej presega lokalne okvire. Rezultati namreč kažejo, da je bil pomen proučevanega prostora mnogo širši in na številnih področjih ključen za delovanja Spodnje Štajerske, kjer se je Rogaška Slatina uveljavila kot pomembno obmejno mesto Tretjega rajha in ena najpomembnejših enot ali celo najpomembnejša znotraj celjskega političnega okrožja. Že v uvodnem poglavju pa se bralec seznani tudi s predvojnim dogajanjem v prostoru Rogaške Slatine in bližnjem okolišu ter sosednjega kraja Rogatec, ki ga omenjam zato, ker je bila tu ustanovljena kulturbundovska celica, ki je organizacijsko, upravno in teritorialno pokrivala območje Rogaške Slatine. Kulturbund oz. s polnim nazivom Švabsko-nemška kulturna zveza, je predstavljal krovno organizacijo nemških manjšinskih otokov v predvojni Kraljevini Jugoslaviji in s tem tudi v slovenskem prostoru. Na začetku je bil resda ustanovljen kot kulturna zveza, pozneje pa so postali močna politična organizacija. Izjemen vpliv so dobili zlasti vzponom nacistov in Adolfa Hitlerja na oblast v Berlinu januarja leta 1933, saj so se zatem hitro nacificirali in radikalizirali. To je imelo pozneje, že v prvem mesecu okupacije aprila 1941, zelo pogubne posledice za domačine, narodno zavedne in politično aktivne Slovence, duhovnike, uradnike, ravnatelje, učitelje in druge, ki so bili v očeh kulturbundovcev jasno protinemško in protinacistično razpoloženi.

Po Jugoslaviji so torej nacisti aktivno "ropotali" s pomočjo kulturbunda že pred vojno?
Tako je. Po svoji nacifikaciji so kulturbundovci začeli hoditi po slovenskem podeželju, širili nacistično demagogijo, lepili in risali so nacistične simbole in razmetavali letake, domačine so spodbujali k včlanitvi v Kulturbund, širili so propagando o blagostanju delavskega ljudstva in vsesplošni blaginji v nemškem rajhu ipd. Praznovali so Hitlerjeve rojstne dneve in navijali za to, da bi Hitler čim hitreje priključil Spodnjo Štajersko in z njo Rogaško Slatino k nemškemu rajhu. Še posebej problematično pa je, da je Kulturbund začel izvajati izdajalsko obveščevalno-popisovalno aktivnost, se pravi zavedni Slovenci, domačini Slatinčani v tem primeru, so se znašli na tajnih seznamih, ki so bili aprila leta 1941 po okupaciji Jugoslavije predani nemški vojski in Gestapu (nacistična tajna državna policija, op. a.). Na podlagi teh spiskov je Gestapo nato vdiral v stanovanja Slovencev, zaplenjal imovino in cele družine izganjal v nemški rajh pa tudi na ozemlje takratne Nezavisne države Hrvaške (NDH). Kar želim poudariti, je, da so bili osnovni zametki nacističnega terorja oblikovani že mnogo let prej, preden se je na obzorju svitala duga svetovna vojna.

Ozračje v nemških kulturnih organizacijah je s sovražnostjo zastrupil prihod Hitlerja na oblast, kakšni pa so bili medsosedski odnosi med Slovenci in Nemci poprej?
Vzpon Hitlerja na oblast je zagotovo glavna ločnica v poslabšanju odnosov, druga je Anschluss, ko 13. marca 1938 priključijo Avstrijo in imamo 60-milijonski Nemški rajh na mejah 15,5-milijonske Jugoslavije, zadnji mejnik pa je münchenski sporazum, ki je septembra 1938 zapečatil usodo Češkoslovaške. Z vsakim tem mejnikom so kulturbundovci postajali bolj izraziti, jasni in agresivni v svojih zahtevah. Kraljevina Jugoslavija pa se je v tem času že vse bolj gospodarsko in tudi politično navezovala na rajh, zato je ta lahko izsiljeval. Kraljeva vlada je kulturbundovske sekcije in celice v slovenskem prostoru glede na aktualno odvijanje situacije sicer večkrat razpustila in zatem ponovno legalizirala. Nazadnje je do legalizacije prišlo leta 1939, ko je prišlo do ponovne obuditve delovanja Kulturbunda, nacisti pa so morali v zameno za to potrditi pravila slovenske Prosvetne zveze na Koroškem. To je bilo dejansko zadnjič, ko je lahko Kraljevina Jugoslavija v odnosih z nacistično Nemčijo še uveljavila načelo recipročnega delovanja. Če se vrnemo v čas začetne ustanovitve in zgodnjega delovanja pa se je nemška kulturna zveza v glavnem borila za zaščito svojih manjšinskih pravic v Jugoslaviji, s tem namenom je bila pravzaprav ustanovljena.

Nacisti v Rogaško Slatino vkorakajo 11. aprila 1941, zakaj so si za sedež izbrali ravno ta kraj in se vselili v stavbo z zdraviliščem in toplicami?
Rogaška Slatina je bila za naciste z določenega splošnega gledišča spodnještajersko mesto, kot recimo Maribor, Ptuj, Celje, vendar je imelo vrsto specifik. Zasedba obmejnega zdravilišča resda predstavlja enega od številnih primerov okupiranih mest na Spodnjem Štajerskem, a v primerjavi z drugimi kraji pod zasedbeno oblastjo nacistov s pomembnimi razlikovanji in izrazito specifično zgodbo. Navsezadnje je Rogaška Slatina predstavljala eno najjužneje ležečih zdravilišč "Hitlerjevega imperija", ki je imelo izjemne namestitvene kapacitete, ki so ostale nepoškodovane vse do konca vojne, kar je okupator s pridom izkoriščal in tu namestil policijsko bolnico, tu so okrevali frontni ranjenci, tu je bilo na okrevanju in počitku veliko nemških oficirjev itd. Izpostaviti je še treba strateški vidik obmejne lege ob reki Sotli, ki je še danes mejna reka med Slovenijo in Hrvaško, takrat pa je bila okupacijska in državna mejna ločnica med Spodnjo Štajersko oz. nemškim rajhom in Neodvisno državo Hrvaško (NDH).

Kdo vse je imel sedež tu?
V zdravilišču je delovalo ogromno organizacij, tu je bila tajna državna policija Gestapo, nemška varnostna služba Sicherheitsdienst, tu je bil sedež centralne razmejitvene nemško-hrvaške komisije (današnji Hotel Slovenija), ki je urejala mejna nesoglasja in popravke meje med NDH-jem in nemškim rajhom. Tukaj je deloval sedež elitne SA šole za vojaško, ideološko in politično praktično ter teoretično usposabljanje vodstvenega kadra (oficirji in podoficirji) Wehrmannschafta, pa Štajerska domovinska zveza (Steirischer Heimatbund), ki je bila ustanovljena po vseh okrajih itd. Od leta 1943 je v Rogaški Slatini deloval tudi kamp KLV za otroke z bombno ogroženih ali že uničenih območij nemškega rajha. Takrat so že bili pod sistematičnim zavezniškim bombardiranjem in nemška oblast se je odločila otroke preseliti iz svojih industrijskih mest na varno v bolj podeželska okolja. Tako je bilo oktobra leta 1943 v zdravilišču več kot tisoč nemških otrok.

Kaj je za Rogaško Slatino in njene prebivalce pomenila okupacija?
S prihodom okupatorjev se je takoj začel nacistični teror, vse zavedne domačine, ki so jih sumili, da so protinacistično ali protinemško razpoloženi, so izgnali preko meje v NDH ali drugam v nemški rajh. Takoj so poskrbeli za ponemčenje zunanjega videza kraja, zamenjali so vse napise z nemškimi, prepovedali rabo slovenščine v javnosti ter uvedli uporabo nacističnega pozdrava na vseh javnih uradih in mestih. Gradili so nemške šole, vrtce, knjižnice, ustanovili nemško mladinsko organizacijo ... itd. Slovenska politična, kulturna, gospodarska in celo dobrodelna društva pa so razpustili in prepovedali in sežigali ter prepovedali so slovenske knjige. Nemški okupator je Slovence in s tem tudi Slatinčane takoj po zasedbi obsodil na narodno smrt. Gre za etnocid, kar so nameravali doseči z zelo brutalnim programom germanizacije. Slovenci bi znotraj napovedanega tisočletnega nemškega rajha, kot so si ga zamislili, med vsemi zatiranimi narodi po okupirani Evropi izginili v najkrajšem času in med prvimi, v zgolj kakšnih štirih ali največ petih letih. Po nekaj desetletjih pa bi se spremenili samo še v zgodovinski pojem.

Ponemčenje ali smrt ...
Točno. To so izvajali preko edine dovoljene politične organizacije na Spodnjem Štajerskem Štajerske domovinske zveze, v katero si se moral včlaniti, če si želel izpolniti predpogoj za pridobivanje nemškega državljanstva. Če nisi imel nemškega državljanstva, pa nisi mogel ostati na Spodnjem Štajerskem, izgnali so te. Vstop v zvezo in pridobivanje državljanstva je bilo pogojeno z rasnimi, dednozdravstvenimi, političnimi in narodnostnimi pregledi, na podlagi katerih so bile dodeljene rasne in politične ocene. Ljudem so tudi v Rogaški Slatini preverjali barvo oči, merili obliko nosu in lobanj in vse ostalo, kar so nacisti v vsej svoji blaznosti izvajali. Najbolj krvavo leto v Rogaški Slatini je gotovo 1942, ko je teror dosegel vrhunec s streljanjem talcev v celjskem Starem piskru (zapor v središču mesta, op. a.) in sodnih zaporih v Mariboru, kjer so hladnokrvno postrelili vsaj 34 slatinskih talcev, večinoma steklarjev. Poleg njih so internirali in odpeljali cele njihove družine in pred celjsko deško šolo je potem potekala razvrstitev mamic in otrok, ki so jim jih trgali iz rok. Tiste, ki so jih rasno ocenili za večvredne, so pozneje iz Celja poslali v prevzgojne domove Lebensborna (nacistični program za dvig števila "rasno čistih" otrok, op. a.), nato pa h krušnim staršem, nemškim posvojiteljem.

Zakaj so postrelili slatinske steklarje?
Večina jih je imela delavsko-napredno revolucionarno misel, ki so jo s sabo prinesli iz Zasavja, kjer je leta 1926 steklarna propadla in se leta 1927 preselila v Rogaško Slatino s steklarji vred. V steklarni je bila že pred začetkom vojne ustanovljena komunistična partijska celica, ki jo je nemški okupator odkril na temeljih izdajstva. Julija 1942 (in v poznejših mesecih istega leta) nato pride do pomora. Nemški kamioni so se pripeljali pred steklarno, v kamione pa so natrpali vsaj 27 slatinskih steklarjev in jih večino odpeljali v zapor Stari pisker v Celje, nekaj pa tudi v sodne zapore v Maribor. Tam jih hladnokrvno postrelijo, pred tem pa so jim dovolili napisati poslovilna pisma. Moram priznati, da me je zelo šokiralo, ko sem v originalu prebral eno od teh pisem. Gre za pismo Ladislava Karata, zraven pa mi je ob prebiranju pisma njegova hčerka podala pričevanje, kako ti steklarji sploh niso vedeli, kam gredo, zato so si v kamionih na poti v smrt veselo prepevali pesmi. Zagotovo je to med najbolj tragičnimi dogodki v Rogaški Slatini med vojno.

Kaj je Ladislav napisal v poslovilnem pismu?
Pisal je svoji družini, imensko izpostavljeni so hčerka Marinka, žena Cita in mati Agnes. Pojasnil je, da usoda očitno ni hotela, da bi lahko srečno živeli skupaj. Zelo žalostno pismo, še dandanes ko ga ponovno prebiram, ga ne morem prebrati brez cmoka v grlu. Hčerki Marinki je pojasnil razloge, zakaj se je postavil na stran narodnoosvobodilnega boja (NOB) in je deloval kot lokalni aktivist Osvobodilne fronte (OF). Zapisal je tudi, da bo lahko razumela njegova dejanja šele, ko bo velika in odrasla.

Kako močna je bila OF v Rogaški Slatini?
Rogaška Slatina je bila izjemno močna vojaška postojanka, tukaj je bilo zbranega izjemno veliko nemškega vojaštva, in sicer poleg redne vojske tudi paravojaške formacije, kot je Sturmabteilung, pa Wehrmannschaft, na koncu vojne tudi Volkssturm, tako da se neko močno partizansko gibanje v ožjem središču kraja vse do leta 1944 ni moglo razviti. Odpor zavednih domačinov je na začetku potekal predvsem v pasivni obliki, pri čemer je šlo v glavnem za razpečevanje propagandnega gradiva in hramba partizanske literature, pomoč kurirjem OF-a ter partizanom, ki so delovali v bližnji okolici, zelo so bili aktivni po gozdnatih hribovjih recimo Donačka gora, Boč in recimo Kozjansko. Šele konec leta 1944 pa se potem zgodi odmevna partizanska akcija, in sicer požig Steklarne Rogaška, nameravali so zasesti tudi občinsko stavbo, kjer je imel sedež okupatorjev župan Herbert Meglič, ki je bil ob koncu vojne razglašen za največjega zločinca na Spodnjem Štajerskem, za njim so izdali tiralico, ker je pobegnil, a ga niso nikoli dobili.

Kdo je bil Herbert Meglič?
V prid nacizma je deloval že v predvojnem obdobju. Bil je med ustanovitvenimi člani Kulturbunda v Rogatcu, pozneje pa predsednik in vodja tukajšnje kulturbundovske celice. Njegovo zločinsko delovanje se je začelo že tu, med samo vojno pa je bil potem krivec številnih izganjanj, preseljevanj, vdorov v stanovanja in njihovih zaplemb, internacij v nemška koncentracijska taborišča. Izdajal in ovajal je ljudi nemškemu okupatorju, bil je glavni povod za veliko grozodejstev, ki so se med vojno dogajala v Rogaški Slatini. Večino dokumentov, ki so odredili te zločine, je podpisal župan Meglič, bil pa je kriv tudi za transport in pomor judovskih družin iz Rogaške Slateine, o tem je veliko pisalo povojno časopisje. Ob koncu vojne je pobegnil v okolico Schladminga, kjer sta ga že prej čakala njegova družina, žena Magdalena in nekaj let star otrok. V Schladmingu so ga ameriško-angleške zasedbene čete ujele in spravile v lager Liezen, kamor so zapirali okupatorjeve spodnještajerske župane. Izdana je bila tiralica in zahteva po izročitvi, a Titovi Jugoslaviji župan Meglič nikoli ni bil predan. Kaj se je z njim zgodilo pozneje, ne vemo.

Kateri arhivski dokument vas je pri raziskovanju najbolj presenetil?
Vsekakor poslovilna pisma, ki so jih pisali, preden so bili ustreljeni, to so zame najpretresljivejši dokumenti druge svetovne vojne na Slovenskem. Zelo šokantni so tudi dokumenti Kulturbunda, ki so, že veliko preden je bila vojna na obzorju, popisovali ljudi. Trije podpisi kulturbundovcev so bili dovolj, da je bila potem leta 1941 oseba izgnana. Poudaril bi tudi sezname. Vemo, kako skrbni in natančni z veliko reda in discipline znajo biti Nemci skozi svojo zgodovinsko tradicijo, ampak ko pa to pride do izraza v času nacizma, pa je vse skupaj zelo grozljivo. V arhivih sem odkril poimenske sezname ljudi, ki jih je treba izgnati, notri je vse od rojstnih podatkov, zakonskega stanu do poklica. Notri je seveda zabeležena tudi politična opredeljenost, navedeni člani ožje in širše družine, ki je bila običajno prav tako izgnana.

Kako si se znašel na tem seznamu, kaj vse je bilo dovolj za izgon?
Večinoma gre za politično aktivne in narodno zavedne v predvojnem obdobju, ki so bili člani na primer sokolske organizacije, potem uradniki, učitelji, ravnatelji, večinoma gre za izobražence, skratka intelektualce, ti so bili za naciste vedno največji sovražniki. Lahko so te označili kot protinemško ali protinacistično usmerjenega, tako je v seznamih pisalo tudi, če se je oseba javno izrekla proti vstopu Jugoslavije v trojni pakt 25. marca 1941. Vsi Slatinčani, ki so bili proti in so se udeležili demonstracij, so tako končali na seznamu za izgon, krivi pa so bili le protestiranja proti pridružitvi k trojnemu paktu. Izgnanci so bili primorani oditi v neznano, večino so odpeljali v NDH. Pričevalke iz Rogaške Slatine, ki so izgon doživele, so povedale, da so sredi noči orožniki in gestapovci vdrli v hišo in začeli kričati, naj vstanejo, da je čas za odhod, s sabo pa so smeli vzeti le 200 dinarjev in okoli 10 kilogramov najnujnejše prtljage. Strpali so jih v kamione in odpeljali v Đurmanec na Hrvaški strani meje, tam so na njih kričali: "Zdaj ste svobodni, a nikoli več se ne vrnite na ozemlje rajha, sicer boste ustreljeni!"

V monografiji vam je uspelo zbrati pestro fotografsko gradivo. Katera fotografija skriva najbolj zanimivo zgodbo?
Drži. V skupnem seštevku je v monografiji objavljenih nekaj več kot 150 enot doslej v glavnem prvič javno objavljenega slikovnega gradiva. Poudaril bi fotografijo, ki sem jo odkril v šolski kroniki podružnične osnovne šole Kostrivnica. Gre za fotografijo prve obletnice okupacije zdravilišča 11. aprila 1942 pred Zdraviliškim domom, takrat preimenovanim v Kurhaus. Zbralo se je nemško vojaštvo, marširali so dečki Hitlerjeve mladine in proslavljali "osvoboditev" zdraviliškega kraja. Fotografija zelo plastično pokaže nacifikacijo zdravilišča, zastave s svastikami plapolajo, z velikanskim transparentom se zahvaljujejo "našemu Führerju". Tako nazornih fotografij je veliko za večja mesta, kot sta Maribor in Celje, za majhne kraje, kot je Rogaška Slatina, pa so redkost. Omenil bi tudi fotografijo, posneto v zdraviliškem parku pozimi na prelomu leta 1944 v leto 1945, ki prikazuje ženske in moške, ki se odpravljajo na utrjevalna dela ob reki Sotli, kjer so morali v nemogočih razmerah in v zamrznjeno zemljo izkopavati jarke in bunkerje, ter prenašati gradbeni les. Rogaška Slatina se ob koncu vojne namreč spremeni v velikansko gradbišče fortifikacijskih sistemov. Oktobra 1944 je osvobojen Beograd in vzhodna fronta se približa na približno 400 kilometrov zračne razdalje. Hitler je izdal dva dekreta, da je treba mejo utrditi, saj naj bi tukaj na rečici Sotli na najjužnejših obronkih rajha potekala poslednja obramba nemških meja, tukaj naj bi se enako fanatično borili, kot so se denimo v Berlinu, kjer so v poslednji obrambni liniji sodelovali celo otroci.

Fortifikacije na Sotli sicer niso nikoli bile uporabljene, kajne?
Tako je, iz teh obrambnih pozicij k sreči za domačine in sam zdraviliški kraj ni bil izstreljen niti en sam naboj. Razlog je preprost, zavezniške armade z zahoda in rdečearmejci z vzhoda so hitreje prodrli v Berlin in mu zadali usodni strel, če se lahko tako izrazim.

Ob koncu vojne se v slatinskih toplicah znajde celo ustaški poglavnik Ante Pavelić iz NDH-ja. Kaj je počel tu?
Skozi Rogaško Slatino je potekala ena izmed glavnih izhodnih žil za vse tiste, ki so se ob koncu druge svetovne vojne znašli na strani poražencev. Tu imamo celotno nemško armadno skupino E pod poveljstvom avstrijskega vojnega zločinca Alexandra Lőhra, ki je bil med drugim odgovoren za bombardiranje Beograda. S političnim vrhom države NDH pa se pripelje tudi ustaški poveljnik Ante Pavelić, ki v Rogaški Slatini uspe vzpostaviti še zadnji stik z Lőhrom in posledično posredno tudi z Berlinom, saj je imel Löhr še kot edini stik z vrhovnim vojaškim poveljstvom v Berlinu. Od njega tu prvič izve, da namerava Nemčija še isti dan kapitulirati (podpis še druge brezpogojne kapitulacije). Paveliću postane jasno, da se ne bo možno več proti Avstriji umikati skupaj z Nemci in da je ostal sam. V Topolšici Lőhr 9. maja 1945 podpiše kapitulacijo nemških oboroženih sil za JV Evropo, s čimer se formalnopravno konča druga svetovna vojna na Slovenskem in v Evropi, a gverilski boji v slovenskem prostoru so se nadaljevali. Najdlje v celi Evropi so potekali ravno pri nas na Slovenskem.

Pavelićevi ustaši podobno kot slovenski domobranci niso želeli slediti nemškemu zgledu in se predati ...
Da, točno tako. Zavedali so se vseh svojih zločinskih dejanj med okupacijo in vedeli so, kaj jih čaka s strani maščevanja željne povojne oblasti, tako da so se želeli predati v avstrijskem prostoru, ki je bil pod nadzorom angloameriških zasedbenih čet. Nikakor pa ne sovjetskim rdečearmejcem ali Titovim partizanom, ker so se bali, da jih v tem primeru ne čaka nič drugega kot izvensodna likvidacija. Želeli so se premakniti na varno v angleško-ameriško ujetništvo.

Potegniva črto za konec. Kaj se ne samo lahko, ampak moramo naučiti iz tega težkega obdobja?
Najprej, da ne moremo živeti v sedanjosti in drveti proti prihodnosti, če ne poznamo preteklosti. To je dejstvo. Moje delo je v prvi vrsti namenjeno pričevalcem – vsem tistim, ki so to grozovito obdobje doživeli in izkusili na lastni koži, in zatorej simbolični počastitvi njihovega spomina, njihove nezlomljive volje in vsega, kar so dali skozi. Z delom želim pri zdajšnjih in prihodnjih generacijah ohranjati zgodovinski spomin, podajati zgodovinski nauk in večno opominjati pred ponovitvami zločinov totalitarnih ali drugih režimov, saj spomini na obdobje nacistične vladavine vztrajno bledijo in tonejo proti večni pozabi. To se mi zdi skozi prizmo današnjega časa in v simbolnem znamenju pomembnih zgodovinskih obletnic še posebej pomembno. Torej v spomin in opomin pred vsem tistim, kar se tako ali drugače na izmišljenih paradigmah oklicuje za večvredno, spodbuja sovražni govor, nasilje in ideološko razlikovanje. K temu pa bi pristavil še svojo osebno misel, ki jo ponazarjam tudi skozi samo delo: V vojnah pravih zmagovalcev nikoli ni bilo. So samo poraženci in trajna zapuščina tragičnih zgodb. Mnogim tovrstni uvid žal manjka še dandanes.

Vojne nikar.
Vojne nikar, ker nikoli ne prinese zmagovalcev in nič dobrega, temveč zgolj poražence z zapuščino tragičnih zgodb, ki jih številni čutijo še danes. V Rogaški Slatini so slabih 77 let po koncu 2. sv. vojne še vedno vidne sledi utrjevanja, pa tudi materialne vojne ostaline in povojna grobišča, kar je pokazatelj tega, kako močno je pravzaprav okupacija zarezala v številne spektre zdraviliškega kraja. V sicer peščici še živečih pričevalcev in žrtev okupatorjevega terorja pa se ohranja še vojni spomin. Te žrtve veljajo za zadnji neposredni pomnik o povzročenem trpljenju, grozotah in nepopravljivih krivicah.

Zakaj se zgodovina pregovorno tako rada ponavlja?
Človeštvo je v vsej svoji eksistenci in skozi zgodovinska obdobja storilo že toliko podobnih napak s podobnimi posledicami, da lahko brez trohice dvoma zatrdimo, da se iz zgodovinskih naukov in zgodovine kot znanstvene discipline slabo učimo. Zgodovina kaže, da veljamo za slabe učence. Premalo je zgodovinskega spomina, premalo se zavedamo, kaj vse se je nekoč dogajalo in po kako podobni poti morda stopamo prav zdaj. Živimo v času, ki je zelo problematičen glede potvarjanja zgodovinskih dejstev in resnic. Poskušal sem objektivno in realno predstaviti vidik okupacije ter jasno določiti, kdo je bil na kateri strani, kdo je okupator, kdo je sodeloval z njim in kdo se je v najbolj kritičnih trenutkih slovenske zgodovine odločil za narodnoosvobodilni odpor. Zgodovina je med prvimi orodji spremembe željne politike in politične oblasti. Ko se začne politizacija družbe, se vedno začne tu. Razlog je preprost. Potvarjanje zgodovinskih dejstev in zgodovinski revizionizem kot tudi manipuliranje z zgodovinskimi dejstvi se izrabljata za namene vplivanja na mnenja in odločitve ljudi s končnim ciljem, da se doseže zadani politični cilj.