Essenski muzej Folkwang pod naslovom Najlepši muzej na svetu predstavlja znova združena dela, ki so do sredine tridesetih predstavljala eno najbolj izjemnih muzejskih zbirk na svetu. Izjemna ni bila toliko po svoji vrednosti kot po svoji drznosti. Iniciator zbirke Karl Ernst Osthaus je bil namreč eden prvih zbirateljev, ki se je obrnil k sodobni umetniški produkciji in čigar zbirka je do tridesetih postala odličen prikaz miselnosti ekspresionističnega gibanja Die Brücke in še bolj kreda münchenskega kroga umetnikov Der Blaue Reiter.
Zgodnja institucionalizacija modernizma
Trenutna razstava tako ponuja vpogled v zgodnjo institucionalizacijo modernizma in v čas spreminjanja pogledov na umetnost eksotičnih ljudstev. Kot je, denimo, zbornik Der Blaue Reiter, ki sta ga leta 1912 uredila Vasilij Kandinski in Franz Marc. Poleg izbora nove umetnosti, izseka iz razvojnega loka evropske vizualne ustvarjalnosti, ljudske umetnosti in otroških risbic postavil maske, kipce in nekatere druge izdelke prvobitnih kultur, tako je muzej Folkwang kot prva muzejska ustanova prve ob druge kot enakovredna postavil moderna umetniška dela in afriške skulpture. To je bil le še en razlog za to, da so se nacisti leta 1937 še toliko raje 'spravili' nad muzej.
Dober posel z izrojeno umetnostjo
Ko se je namreč Joseph Goebbels vrgel v priprave razstave izrojene umetnosti, je bilo hitro jasno, da bo zbirka z močnim zastopstvom Kirchnerja, Noldeja, Dixa, Kokoschke, Marca, Schmidta-Rotluffa in nekaterimi umetniki, ki so 'nekoliko čudno videli ta svet', na udaru. In res so nacisti zasegli več kot 1.400 del iz zbirke muzeja Folkwang. Načelni seveda niso bili in del niso takoj in 'korektno' uničili, da bi svet odrešili te umetnosti. Dela so prodali zasebnikom in številna dela iz zbirke Folkwang so v naslednjih desetletjih predstavljala vrhunce številnih zasebnih in tudi muzejskih zbirk. Platna so se počasi vračala in direktor muzeja Folkwang Hartwig Fischer se je ob odprtju razstave še posebej razveselil dela Franza Marca Konji na paši IV (Rdeči konji). Dejal je, da so se Marcovi konji končno spet znašli v pravem historičnem kontekstu ob predstavnikih gibanja Der blaue Reiter na eni in gibanja Die Brücke na drugi strani.
Umetnost vseh je most v svet duha
Prav Franz Marc, ki je sicer na verdunskem bojnem polju star komaj 26 let umrl dve desetletji pred Goebbelsovo (anti)zbirateljsko manijo, je bil eden izmed tistih umetnikov, na katerih so nacisti najraje utemeljevali nujnost gonje proti nefunkcionalni izrojeni umetnosti. Znana je Marcova misel: "Resna umetnost je bila vedno delo individualističnih umetnikov, katerih delo ni imelo nobene zveze s slogom in ni imelo niti malo opraviti s potrebami množic. Njihovo delo je nastajalo kot upor proti njihovim časom." Pri tem pa nikakor ni menil, da je umetnost lahko povsem svojeglava. Prav omenjeni zbornik Der Blaue Reiter je nastal z namenom likovni umetnosti podariti trdno teoretsko oporo, ki bi zamenjala 'postani' akademizem. Pri tem se je Marc opiral na Goethejevo misel iz leta 1807, da slikarstvu manjka uveljavljena in splošno sprejeta temeljna teorija.
Vendar v krogu Der Blaue Reiter niso želeli ustvariti teorije, ampak so želeli najti tisti temelj, ki povezuje ustvarjalnost ljudi v vseh časih in na vseh koncih sveta. Zato so v knjigi enega ob drugega postavili reliefni nagrobnik iz 14. stoletja, ki prikazuje viteza v oklepu, in temu podobno v bronastem reliefu oblikovano figuro bojevnika iz Benina. Iskali so torej tisto, kar je skupno ljudem, ki jih izločimo iz njihovega življenjskega okolja, iz narave, in skupaj z Marcom menili, da je "umetnost bila in je še zmeraj najdrznejši odmik od narave in hkrati most v svet duha". Ta humanizem protagonistov moderne umetnosti, ki je na isto raven postavljal vse ljudi tega sveta, seveda ni bil po volji nacistov, ki so sklenili ta dela spraviti iz Nemčije, še prej pa med drugim tudi iz muzeja Folkwang.